Igra

Sonce. Sežagana trupla mladih dreves. Vonj po dimu ti raztrgal bo nos.
Ob reki je še upanje, tu sestavljam spomine. Varujejo me oblaki. Spomnim se nemirne zgodovine, prepirov in nasmehov, spomnim se te bežne slike, tistih utrinkov.

Padam v plitvino bližnje reke. Oblaki so lepi, čisti. Zakrili so sonce. Pa vendar bežni žarki še stoje, ponosno na drugi strani reke. Pa saj voda niti ni tako globoka, kot se zdijo težave. Pa saj znava poseči po žarkih, čez reko. Glej, travnik ponuja rešilne bilke, vrgel jih je čez breg. Posezi z roko, oprimiva se bilke.

Objem in pravi, ne pretirani poljub. saj ni težko mižati na eno oko... Saj res ni težko. Obožujem tvoj tek čez travnik, kako naj se ti uprem. Širok je travnik svobode in tvoj objem. Tekaš lahkotno in ne podlegaš teži svojih oblačil, nadet imaš nevidni, škrlatni plašč.
Uspel sem te ustavit, ti zadat še en poljub, naju nasmejati. Tekla sva skupaj, neutrudljivo sva tekla. Glej, čeprav so lepi oblaki, so se razprostrli, umaknili soncu. Kakšna toplota. Nežna tla, pesem lahkotna, legla sva na tla, ujeta med plitvo reko in temnim gozdom. Ampak sva ležala, ne glede na minljiv čas, ljudi, okolico. Ležala sva, se občasno nemo nasmehnila, strmela drug v drugega, v nebo.

Glej, sonce zahaja, skrilo se bo za gozd; tema prihaja. Vendar nič ne de, skupaj s tabo bom počakal na nov vzhod, jutranjo zarjo, sončno toploto.

Zaprl sem oči

Čakal sem sam, oh, ko bi vedel zakaj in na kaj. Čakal sem, sedel. Zdel sem se nem, tih in posebno odtujen... No, stresel sem rjavi sladkor. Kako milo je padal v toplo kavo. Gravitacija ga je posrkala v glovino temne kave. Stresel sem svoje misli. Kristali so se bili usuli iz oči. Ptekleto lep prizor.
Kje so čustva in kreativnost? Premešal sem kavo in stopil sladkorno drobljo. Nato sem se v glavi igral z besedami in premešal svoje misli v povsem-kaotičen-red. Vse to sem počel resno hladno, brez kančka čustev na obrazu; nem, tih in posebno odtujen.

Niso ble samo misli in sladkor, tudi čas se je nemo sprehajal mimo mene, nema podoba, in trosil nepomembne sekunde, pa čeprav bi jih rad bil spravil vase, pa tega ne znam.

Prijel sem z levico prah, misli in jih prisrčno razmetaval po mizi, moja mala magija. Oh, bralec, ko bi me razumel kako vseeno mi je bilo za mimoidoče podobe, kako malo sem se zanimal za polglasno govorjenje, prazne obrazne mimike. Zgolj golo premešavanje in občasno srkanje kave in misli.
Čeprav bi se ti zdelo to sekundo ali nekajminutno početje, je trajalo celo večnost, zimo. Posrkal sem kavo, bila je posebna. Misli sem pustil na mizi, jih premetal, nato pa zaprl oči. Počasi, z občutkom.

Nevidni plašč

Stopala si skozi gozd, oh ti nemo telo. Oblekla si plašč nevidnosti in se me dotaknila s svojo nedolžno podobo. Osvojila si moj um, misli.
Plašč je nemo plapolal in zakrival tvoje nedolžno telo, te varoval pred mrzlim pišem. Prsa so se ti ob korakih nežno izmikale, nežna obloga plašča je zakrila to prekrasno telo. Stal sem gori, nad teboj in te opazoval. Zimske krošnje bile so moje oči, gozd, moja duša. Hodila si po meni, mojem telesu, umu. Prefinjeno si izmikala svoje oči, katere žarele so hladno globino. V tebi sem videl ogenj, vendar bila si mi hladna na pogled. Kodri so nenadoama zaplapolali v jutranji sapici. Shranil bi pramen tvojih las, da bi te večno imel v sebi.
Sklicala si vse mogoče meglice k sebi in spletla neverjetno romantično okolje, na pogled idilično. Ustvarila si moj svet. Oprijela si se tal, ustavila nežni korak. Tu sem spoznal, da si me opazila. Sram me je prelil in duša je postala nemirna. Zašepetala si nekaj nerazumljivih besed in mi jih vtisnila v glavo kot neskončno uganko. Nasmejala si se in z nežnim obratom odšla.

Oblekla si nevidni plašč.
Ko bilo bi res in ne sanje bi bile...

Sluz

Ogabno. Moja glava je postala tempirana bomba. Še tista monarhija čustev, ki sem jo imel je pričela plesneti, kraljevska plesen. Bolijo me oči, roke, glava. Vsega imam dovolj. Ne vidim več ljudi, temveč sluz. Sluz na sluz, s sluzjo... Bljek. Človeštvo se mi je zagnusobilo. Dovolj imam takih ljudi.

Ljudje so me venomer ljubili in venomer sovražili, a kje so bili tisti, ki so me kdajkoli poskušali razumeti?

Energija je izpuhtela in rane se širijo, stare, nove. Po telesu ne igra več piščal mladosti, temveč težka, črna kri, kot pri Zajčevem črnem biku... Doni v telesu, kajti telo je prazno. Organe so mi izsušili ljudje. Moje oko, ne levo, ne desno, ne premore niti kapljice več. Beločnica postaja rumenkaste barve, žilice mi pokajo. Koža se je izsušila. Gnus in sluz sta prevzela moje srce, kar je še ostalo od le-tega, strto, mlado srce. Ljudje so me bili izdali. Beseda je zame smrt postala. Kopljem si grob; globoko, globoko v črno pest, zdaj sem zaril s suhimi rokami. Težka glava me vleče k tlom, polaga me v črni grob. Človeštvo izdaja.

Joan d'Verdoon - mon amour éternel

Saj ne bi verjel, da zrl sem v prepad. Saj ne bi verjel, da padal sem v neskončno brezno. Saj ne bi verjel v trenutek ko sam sem ostal. A vendar... Moral sem verjeti.

Mislim, da mi je spodrsnilo, na robu prepada, prepada čustev, ki sem jih koval dobro leto do tebe. Kot uvela roža sem brez kančka upora zdrsnil na mehkem mahu sovražnih misli... In sem padal... Upal sem na dno, da bi se mi betica raztreščila, upal sem na vrv, ki bi mi zategnila vrat 6 pedi nad tlemi. Nič od tega se ni zgodilo, padal sem in padal. Angeli sreče so že zdavnaj zapustili brezna srčnih prekatov. Edino ti... Edino ti si ostala. Ti, ki nosiš moje rane, nosiš moj ponos, ti, kjer moji diamanti sreče še nekje leže. Edino ti, ki del si mene. Ti, ki si jaz. Edino ti, me še nisi dokončno zapustila. Upam, da me tudi sedaj ne boš.

Ljubil te bom na veke vekov, ker ti si mon amour éternel, moja večna ljubezen. In svojo kri bom pil, v potokih, na te besede! - To bode moja zaprisega.

E.P.

Barve revolucije

Potujem skozi lasten portal in iščem smisle naših življenj. Obiskal sem že
vse kote in robove sveta. Prečesal sem vse geografske širine in dolžine, če
smem temu sploh tako reči. In nenadoma - postal sem lahek. Zrastla so mi krila
svobode in poletel sem proč, proč v deželo svobodnih v deželo Nezatrtih.

Kajti jaz ne verjamem...
Jaz ne jočem ob poplavah,
ne jočem ob propadajočih truplih,
ne jočem ob porazu,
ne jočem ob vojni,
ne jočem ob križu, svetem peresu,

kajti jaz nisem...
Jaz nisem last drugih (kot drugi niso moja last),
jaz nisem optimist,
jaz nisem ubog in ne bogat,
jaz nisem...

Le vendar sem Svobode sin, sin in sad ljubezni.
Jaz sem samosvoj in to bodem ostal!

Molk

Ko sem hodil skozi pokošen travnik sem občutil samoto. Počasi in neustavljivo me je objela in sedel sem na stare stopnice ob reki. Gledal sem kako samozavestno valuje in odnaša rumeno rjave liste po svoji počasni vijugi... Zaprl sem oči in se v nekaj sekundah podal v globoko razmišljanje. Bilo je tiho, no slišal sem ptiče in veter, vendar nič ne de. Sam nisem izustil niti ene same besede ali celo glasu. Vstal sem in v kolenih mi je zopet počilo, rahla bolečina mi je na obraz narisala par gubic. Pohitel sem skozi ozki leseni portal in se zopet povzpel skozi pokošeni travnik.

Sonce mi je bilo stopilo v oči in glavo. Za trenutek me je zaslepilo in zaščemelo v glavi, kot, da bi me zbil tramvaj... Tako sem se počutil ko sem hodil mimo češnje in jablan, zdelo se mi je kot da vse odmira, kakor da počasi gnije del mene, ali kar cel jaz. Zavil sem se v molk.