Jebeni metki

Hodimo po mestu vse kul in fajn, gledaš stari del, gledaš levo inu desno. Zagledaš starinarno, greš noter. Prideš ven greš do glavnega trga, poslikaš kar imaš za poslikati, se muzaš naokoli. Pride tema, greš naprej nevedoč. Greš na obalo, poslušaš morje. Naenkrat tresk tresk. Začnejo padati, kot metki iz strojnice se usujejo, debele kaplje zalijejo mesto. Kot nor iščeš zavetje, tekaš naokoli, prej nabasane ulice, katerih tišino so rezali ozki kriki dojenčkov, zdaj mrke, z rekami deževnice naplavljene ulice ti zarinejo strah v noge, kot meč v sovražnikov trup, glavo. Mraz stiska ti, kavbojke se limajo, temperatura se spusti, vidiš par herojov ki marširajo čez prazne ulice, skorajda nevedoč da jih 'obstreljuje' dež. Neba ne vidim več, močno lije. Gor si kakopak sploh pogledat več ne upam. Pok-pok dela dež, tovče ob streho. 'Ah' si rečem in skočim v zavetje. Tu pa tam tekajo heroji, ljudje panično gledajo drug drugega, dež pada. Čakam pol ure, mine najhujše obstreljevanje, poka še zmeraj, turisti prestrašeni čakajo pod varno streho, kot v kakem bunkerju aveš. Stečem na ulico, špljoc v tricentimetersko luknjo napolnjeno z vodo. Copat se mi zmoči in noga plava sem ter tja, zadrsam se po gladki površini zglajenih kamnov, tekam sem ter tja kot v labirintu, kje sem? Ozke in temne ulice se vijajo širom mesta, ni izhoda kakopak, zaletim se v zid. Obrnem se inu grem v drugo stran, z mrkim občutkom kot da mi nekdo sledi, ah.. ne verjami v take traparije si rečem in grem naprej naprej v življenju, naprej skozi ulice, ozke in temne, polite z debelimi kapljami. Drsi mi, štirikrat padem, pač se poberem kot v življenju in grem naprej. Tako postane celo tavanje po mestu in plezanje skozi zidove kot neka alegorija življenja. Hah, pa je samo eno gnilo mesto... Parkrat pogledam v oboke starih dalmatinskih hiš, zlomljeni so, kot sem zlomljen jaz od mraza.. Vrine me v zgodovino ta stara hiša, debele kaplje niso več dež ampak stare odplake ki jih stara ženica nevedoč zliva name 3 metre nad mano.. Odmaknem se, pogledam gor, nebo je prazno inu temno, kaplja mi zalije oko, pogledam dol inu skoraj me zbije stara kočija, zopet padem in se poberem. Stečem naprej in spet mi zdrsava pod nogami, kaplje zopet ratajo težke, težje, kot svež beton, težje se prebijam naprej, verjetno samo zaradi pof*kane mokre majice, mokrih hlač, moker sem, jeba. Spet se počutim kot nek.. kot navigator ki se stežkoma prebija skozi azteški pragozd. Mnja jaguar teče mimo mene, v resnici pa čivava, ki je v lasti nekoga pač že. Oči me že pečejo od tega sranja, možgani delajo s polno paro in domnevajo da sem se izgubil, nekajsto kilometrov od doma sem se izgubil v nekem, velikem mestu. Krasno... Zopet podvojim svoj ritem korakov in ritem srca se sorazmirno pospeši. Očitno je premirje, nebo ne strelja več svojih metkov obloženih z svilnato vdeno površinico. Vseeno mi je in ne čutim več tiste razlike v ozračju. Ulice zopet preplavijo Poljaki, Nemci, Francozi in mali dojenčki, kričeči in nadležni, njihov jok mi reže bobenček, počasi in nadležno. Zagledam stari vhod v srednjeveško mesto, parkrat se še spotaknem vmes, med tekom, navdušen sem kajti našel sem izhod, jebeni izhod iz mesta. Čuden večer, čuden občutek si pravim in srečno odkorakam po cesti do avta... Nebesna sila pa me zopet začne obstreljevati z svojimi metki, jebeni metki.