4. Dan obleganja Vukovarja. Sestali smo se v hiši severno od Trpinjske ceste. Blago Zadro je razlagal sledeče cilje: 'Zavarovati Trpinjsko cesto, zavarovati cesto v Vukovar in omogočiti prevoznost. Pričakovati moramo močne valove tankov JNA. Obrambo nam bodo otežili še lokalni srbi, s katerimi boste obračunavali vas... vi štirje.' Pokazal je name, Vrkić, in na moje tri soborce Pilija, Bokač in Rante. 'Srečno fantje. Vukovar ne bo padel.' Končal je svoj govor in odšli smo iz hiše, kot naročeno se je začelo točno ob 12.45 obstreljevanje na severni del Vukovar, na naš del, jebemti srečo. kakih 45 mož z Zadrom vred je z proti tankovskimi sredstvi odšlo ob Trpinjsko cesto. Pol levo, pol desno. Mi štirje smo stekli po ulici desno mimo požganih srbskih blokov, potem levo po ozki ulici dol in prišli na območje katerega smo morali zavarovati, narediti blokado. Fant kje naj začnem... Naša orožja, naša oprema. Heh, vsakdanje cunje nikakršnih uniform, čelade? Kje pa. No ja, edino Rante je sunil nekemu mrtvemu JNA-jevcu čelado, in gor načečkal z barvami šahovnico, našo prelepo šahovnico. Puške so bile uvožene, oni trije so imeli vsi madžarske le jaz sem imel armenijskega. Kalašnikova. Začelo je piskati, šumeti. Lezi! Je zavpil Bokač. Minometi. Tisti zoprni pok, potem tišina in spet piskanje, potem tresk in pok. Treslo se je. Bili smo v neki srbski hiši, požgani kakopak. Nato se je zaslišalo streljanje. Bile so 4 luknje v zidu. Za vsako smo bili po eden. Prvi je ustrelil Pilija, 40-letni želežničar v prejšnjem življenju. Ja fant... Prejšnje življenje, do te bebaste vojne smo skupaj živeli v miru in sožitju z Srbi. Nikdar ni nihče vprašal kdo je kdo, poročali smo se med seboj. Srbkinje Hrvate, Hrvatice Srbe. A sedaj brate, se koljemo, kot da se nikoli nismo poznali. Brat brata, oče svaka. Krvavo, prekleto krvavo. Vukovar nekoč prelepo mesto, poglej kaj je sedaj. Hirošima, nihče ga ne bo spremenil nazaj v prelepo mesto, niti Tuđman ne nihče. Rafali so sekali opeke. Ko so oni prenehali z 'pucanjem' smo začeli mi, Tako se je kadilo, prah se je dvigoval nič nisi videl, samo streljal si v prazno. 'Pucaaaaj četnice' se je drl Rante in z vso močjo pritiskal na petelina. Ozračje se je segrevalo. Kake pol ure smo bili obstreljevani z granatami in mitraljezi. Dokler se ni vse poleglo. Rante je vstal in se zadrl 'Tako, tako marš četnici' in se prav ogabno rasistično zarežal, zakašljal in pljunil enega mastnega v steno. Šlišalo se je ozko pokanje iza daljave, rafali, rakete, bombe, vse živo, vse kar leti in ubija. Vse kar je glasno. Nikjer ne slišiš več ptiča, vse je samo opeka in beton, pa še to je razlomljeno in razmetano naokoli. Morala nam je že po 4. dnevu padala močno, močno.
Našo živčno molčečnost je prerezal en sam ozki pok. Rante je... padel je. Kri je pošpricala pografitirane stene. Šele zdaj sem opazil CCCC na steni. 'Snajper, pizda' se je zadrl Bokač in vsi smo se potuhnili in objeli tla. Mravljinci so nas preplavili, strah je bil v zraku. Eden manj, pogledal sem proti Ranteju. Kot pohojen mravljinec je ležal negibno na tleh, bledel je. Pogledal sem proti krvavi steni in gledal tisti srbski križ, gledal CCCC in si mislil: Bedaki političarji, jebem vam komunisti, fašisti, katoliki in pravoslavci, srbi, hrvati, vsi isti, vsi z krvavimi rokami, jebemti politiko, jebemti idealiste, četnike, armijce. Vsi po vrsti.
Odplazili smo se po stopnicah dol, se vzravnali pri izhodu brez vrat. En po en smo stekli čez ulico. V drugo hišo. Spet obstreljevanje. En, dva, tri,... Bum. Rafali, mitraljez. Videl sem ga je rekel Bokač. Rekel je, da je v 4 nadstropju levega bloka, 4 okno iz leve proti desni. Vzel sem armenkija, tako sem poimenoval svojega kalašnikova, Šel proti špranji. In ga videl, pogumnega mladega srba, kako pali za svoj narod, za svoje politike, misliš, da ve zakaj je tukaj? Ne. Ah, jebi ga, še vedno je srb. Nameril sem skozi špranjo, trikrat vstrelil. Učinek? Kaj misliš, da je bil učinek? Naše malo zavetje je postala tarča JNA in lokalnih srbov. Zdelo se nam je kot, da postajamo luknjasti sir. Isto kot prej smo čakali, da se vse poleže. A se ni vsaj kaki dve uri smo se drug drugega 'v prazno' streljali, dokler ni tudi njim, kot nam, pošla zaloga metkov. To je bil današnji dan, kot včerajšnji. Vrnili smo se proti bazi. Po svoje smo mislili, da smo srbe zadržali, do neke meje. A dejansko nismo naredili nič, le izgubili enega soborca. Slišalo se je streljanje iz daljave, topniške baterije 10 km stran. Bam-bam, bam. Kot ura natančno, do sekunde. zdelo se mi je, da poslušam orkester, ta orkester in ta vsakdan prej slišana glasba pa postaja himna našega, sedaj s pomočjo JNA prelepo okrašenega, mesta Vukovar.
0 komentarji:
Objavite komentar