Mimi la froid.

Mraz, reže v kosti pravijo. Moje mnenje se razlikuje. Mraz je zame romanca, če pa se v realnosti to dejstvo obrne ga sam spremenim v romanco. Ali pa; rajši vidim na drugih ljudeh ali v naravi, da mi mraz spremenijo v romanco. Jutro ko se zbudiš, ko se vse živo in neživo svetli v jutranjih žarkih ali pač medli jutranji megli. Mraz ki posrka vase vsako vlago, ki zaklene vsako tekočo vodo v mrzli topi led. Mraz, ki uniči vsak vonj, ki te prilima na samo z naravo; stran od hrupnega sveta. Mraz, ki bledi polt, požene kri v lica in nos. Ta nadnaravna, prelepa čudežna stvar za nekatere tako huda, zame romantična pojava, ki me popelje v pravljični svet nadnaravnih bitij, vil in takih prelepih reči. Mraz me dejansko ironično po eni strani resda zamrzne, zmehča pa moje srce. Ni lepšega trenutka, ko ti čisti mrzel zrak leže lepo po nosni votlini, čisto negibno telo. Ko zadihaš mrzloto. Mraz me nekako vrže v drugi svet, zame je to pravljica, za nekatere samo mrzli trenutek osame. Všeč mi je kako počasi z mrazom utihne vse živo, leže drevje v globok spanec, ležejo snežinke na trda tla, upočasni reka svoj pritok, njene oči pa se še bolj zrcalijo v tej zimski mrzli romanci. Bleda polt priklenjena na mojo ramo, steklene oči pa zrejo v čisto, mrzlo osamo. Naj bo romanca ali ne, mraz je zame realnost, ki jo na žalost samo redki vidimo...

Gregor Tomšič