Sanje so bile prokleto težke, najlažje nam je bilo vstati. Jebeš budilke, rajši smo imeli po 150 četniških granat ob 7h zjutraj. Sploh pa me je morila včerajšnja izguba Ranteja, bil je dober prijatelj, poznal sem ga že od otroštva. Tistih krvavo-solzavih čustev nisem bil primoran kazati, jebi ga v vojni smo brate. Danes je bil deževen dan, bil je 5. dan borbe. Že se je slišalo v daljavi pametne Srbe kako trošijo svojo ironično propagando okoli. ''Zapamtite, Vukovar je srpski!''. Čez čas pa: ''Bratje smo, pridite sem, končajmo to klavnico...''
Zjutraj je Zadro zopet inspiriral naša v rdečo-beli šahovnici obarvana srca. Zapomnil si bom njegov stavek, nekako takole ga je izrekel: ''Fantje moji hrabri, če smo dosedaj zdržali že 5 dni, jih bomo pa še petkrat toliko! V boj za narod svoj!'' Majku moju, da so mi hotele solze kot 40 let zaprti zapornik uiti ven iz tega zapora, čustva so bila na višku. Tokrat smo mi trije; jaz, Vrkić, Pilija in Bokač ter še 10 mladih fantov, imena sem pozabil, bili zadolženi za varovanje zahodnega brega Trpinjske ceste. Zadro in ostali možje pa so z antitankovskimi sredstvi odšli na zahodni del. Vzel sem Armenkija, ga poljubil v imenu očetovem, se vstal ter seznanil soborce z današnjo nalogo.
Soočenje z srbskimi paravojaškimi enotami sem kar močno pričakoval, malce težja naloga kot včeraj. Vendar mi je bilo srce napolnjeno z zlim duhom po maščevanju Ranteja, pizde srbske. Armenki mi je prijazno poskakoval na ramenih. Čevlji so nam švigali po razbitinah vukovarskih. Dež nam je močil pot, dež nam je brisal kri iz betona. Dan se mi je zdel žalosten, ob enem pa prežet z sovraštvom. 5. dan borbe, zdelo se mi je kot, da sam bog joče k miru, prosi nas naj prenehamo s tem klanjem. Jebi ga dušo moje, prepozno za odpuščanja, nekdaj mirni smo v sožitju bili, sedaj kot pošasti med versko vojno koljemo se, pravoslavci katolike in obratno.
Prebijanje skozi ves ta razmočen masten beton je bil težak, sproti je še kje prismrdelo od kakega mrtveca, vse se je nagrmadilo; teh ideoloških spak, ki te odvračajo od te borbe. Saj, zakaj kurca smo se sploh borili? E, to je moj pojnt, vse razlomljeno, uničeno, pohabljeno, pa še zmeraj v glavi polni besa in ideoloških nasprotovanj koljemo. Postoj je sledil v neki mesarnici. Piskajoče granate so nam bile podlage, bliskajoči se poki le-teh pa lightshow, vse se je vrtelo. Razdelil sem ukaze, razporedili smo se po vzhodni strani; 2 v drugo nadstropje, 4 z protitankovskim orožjem v zasedo, Bokač, Pilija, jaz in mali, ki se mi je predstavil kot Petar pa smo ždeli v prvem nadstropju bivše knjigarne. Videli smo Zadrovo zasedo na drugem bregu. Čakanje v vojni je najbolj mučno, čakali smo 30min. Nato kar naenkrat cviljenje v daljavi, megli poki ter bliskanja. Z kretnjami sem pokazal štirim mladcem naj se pripravijo; tanki. Na robu obzorja so se dvigale zelene planjave ploščevine obarvane z olivno zeleno. Čakali smo da se karavana cca 40 mož ter dveh oklepnih vozil približa na razdaljo 25 - 20m. Napetost je sorazmerno rastla z vsakim približanim metrom Srbov. Še topovi v daljavi so utihnili. Pali! Je zadonel ukaz iz daljave, dolgi šumi raketnih izstrelkov. Ponovil sem ukaz iz zahodnega dela. Pali! Pucaj! Šumi so se vrstili, še nekaj kratkih pokov in vse je utihnilo, čakali smo, da se dim poleže. Videl se je ogenj, kar je pomenilo, da smo uspešno uničili tank. Kajkmalu se je dim polegel, takrat so se začeli rafali. V eno stran 30 sekund, pa spet 30 v drugo. Zopet so se oglasili topovi. Zamolkli poki, dolgi žvižgi, močan pok ter vibracije, ki so lomile stebre Vukovarja. Močni kriki ranjenih, stokanja, zopet kričanje. Vse to se je dogajalo še v popoldne. Srbi so številčnejše res močni, moralno pa so pri dnu. Taktika jim ne gre, večina jih je pijanih čez noč, podnevi pa imajo močne mačke. Dan nam je prinesel 53 izgub življenj ter 2 ranjena. Srbi so jih izgubili okoli 65 ter en tank. Sekanje opek, sekanje človeških življenj, sekanje starih prijateljskih vezi ter lomljenje zaupanj, pravih odnosov je postajal vsakdanjik, tako na naši, kot na srbski strani.
Gregor Tomšič
0 komentarji:
Objavite komentar