Rozasti kristal

Prispodoba za dekleta pač, vsaka ima svoj sij, vsak sij na svoj način izraža lepoto, moč, samostojnost,... Rozasti kristali prepredeni z nitkami, ki se stekajo v nekakše vozlje, majhne kepice. Vozli so nekaka uganka, sam moški spol tega ni sposoben razpresti, razvozlati, ni bil in ne bo sposoben. So stvari, tako zavozljane, rečemo jim lepote, telesne lepote, očarljivosti, obrambni mehanizem žensk. Ti vozli nas naredijo klečati pred ženskami, občuduj to lepoto, to popolnost. Ni moj namen sploh povzdvigovanje žensk v neke boginje, stvarnice vsega in še česa. Samo hočem neko sočutno odkrivanje žensk/punc/deklet z moške strani; moški mogoče prevečkrat 'aleksandersko presekamo' te vozle in tako zgrešimo večino lepot pri ženskah. Ljudje smo si skrivnost drug drugemu, to je znano, to drži kot pribito. Ženske predstavljajo posebno neznanko, zato je treba te vozle nekako počasneje z majhnimi koraki ter z občutkom nežnosti odkrivati, razvozljati; le tako pridemo do same prave lepote, do stvarce, ki jim pravimo prava ljubezen, resnica. Površinski sloji niti nas prevečkrat zavedejo, vodijo direktno do užitkov, pozneje do prepada. Tem slojem bom rekel kar videz. Ni vse res kar vidimo, zlasti pri ženskah. Prevečkrat ocenjujemo samo zlato sredico preko videza. Ako vsako po vsako nit z zmernostjo odkrijemo pridemo do tiste prave stvari, katere nobena beseda še ni upala poimenovati. Rozasti kristali, med seboj navzven sijejo enako, vsi z istimi odtenki, mogoče je kater bolj pološčen in seveda tako vzamemo tega(ga priviligiramo), kot že prej razloženo. V srcu kristala, tam v malem delu nepopisne lepote pa se skrivajo raznobarvni odtenki, pri vsakem kristalu sijejo v drugačni luči, lepoti. Četudi se navzven to ne zdi res. Ko pa moški posežemo, ali nekako dosežemo te odtenke lepote, potem stari moj smo pa majkemi na kolenih.