Detajli

Heh, si zadnje čase doskrat govorim kako smo mladi ljudje prevečkrat preobremenjeni sami s seboj. Ne jemljemo življenja z največjo žlico kot bi v resnici morali. Nas dobesedno jebejo pesimistični dnevi zarad nekih malenkosti, ki dejansko v življenju ne pomenijo nič. Sedaj ko smo mladi in bi morali uživati življenje(zmerno), z užitkom; pa se sekiramo za vsako malo pizdarijo. ''Ijoooj mi ni odpisov na sms.'' Gremo se safrovozit. Sicer odraščamo v zrelejše obdobje, zato so naša čustva bolj občutljiva, nezavarovana kot bi morala sicer v meji normale bit. Kaj a res ne mormo enkrat mal pozabt na zunanjo lepoto, na šminke, avtomobile, frizerje, na dobre joške, na obleke? Se moramo vedno obremenjevat in mejit na zunanjo lepoto, se moramo zarad tega res sekirat, si za brezveze zjebat po cele dneve? No, moje mnenje je, mladi moji fantiči in dekline, da dokler smo mladi začnemo ŽIVET, začnemo mislit s svojo glavo, začnemo razmišljat o čem drugem kot pa sam o zunanjem svetu. Perfekcionizem in narcizem zame ni življenje, sploh.