>:3

Živčnost me daje že tale celi dan. Vse kar sem storil oz. izrekel oz. napisal mi gre na kurac, grdo rečeno, vendar resnično. Še sam sebe ne razumem ko nekaj izjavim in se hočem še isti moment popravit, da slučajno nebi izpadel kot en velik bedak, pa se mi ravno to naredi. Razmišljal sem, da bi se mogoče za kak dan odklopil od vsega tega hitenja, napak, strogosti, pravil, sitnosti, natančnosti, narcizma,... Šel bi v naravo brez vsake stvari, za en cel dan. Odklopil svoj, zdajle močno zjebani, sistem razmišljanja, ter se združil z naravo. Se priklopil nežnemu šumenju smrekovih iglic, delal družbo hladnemu popoldanskemu vetru, legel na vlažno rjavo listje. Vse bi dal za to zdajle. A kaj ko me spet zagrabi refleks v glavi na moje obveznosti, a kaj ko me spet privlači neka druga stvar, a kaj... Na živce si grem, pa vreme je v pizdi. Jebeno južno vreme. Mnja.