Emotionshake moments

Čudno me daje, prav močno čudno. Glasba me je cca 10min nazaj naredila takega, da sem zdajci primoran pisariti. Na robu čustvenega izliva, na robu tesne ljubezenske izpovedi in pa na robu brutalnega izbruha sem. Čudo, samo čudo mišljenja me obletava, romanca pride in izgine z brutalnimi mislimi. Zapiranje oči in sanjarjenje mi ni daleč stran, ako me preveliko razmišljanje odvrne od tega in me afkorsihorsi dela čedalje bolj zumbi-budnega. Ako probam preusmeriti misli na drugo stvar me zopet glasba, žal mi ni v srčni moči, da bi jo ugasnil, zavrti leta nazaj, dneve nazaj na lepo ali na grdo. Zgodovina se mi riše pred očmi vzporedno z bobnarskim prehodom zdajle. Glej, saj še nevem kaj pišem, ti čarobni 'emotionshake' momenti me zmedejo, navdihnejo, a glej ga šmenta porenta, ko tebe dragi blog ni vedno zraven. Tokrat si me nadvse čudno ujel v tem hyperpsiho stanju. Emotionshake, go on.