Pismo staršem

V petek, 19. 2. 2010, 6. šolsko uro smo se dijaki 2.A razreda odločili za tako imenovani kolektivec. Sam sem iz neke smeri zaslišal besedo kolektivec, se obrnil in že sem vedel za kaj se gre. Seveda, normalno, da sem privolil, kot privoli vsaka žička ob detonaciji bombe, kot vsak zobnik, ki je vezan na drug zobnik v motornem sistemu. V bistvu sem dojel, da je to dvorezen meč; ''prešpricati'' uro biologije, a hkrati bo razred končno spet dokazal, kljub svoji ''nadbedi'', da zna stopiti skupaj in biti enoten. Tehtnica se je v moji glavi pojavila šele čez nekaj časa, ko sem začel razmišljati o tem dogodku. Spraševal sem se, ali je res prav, da smo šli 6. šolsko uro? Ko sem to razmišljal sem sedel v bifeju, srkal sem topel čaj in se pogovarjal s kolegi… Ta čas, se je tehtnica prevešala predvsem na pozitivno stran, na to, da je razred končno storil nekaj enotnega. Čez čas, ko me je začel spreletavati dolgčas, pa sem dojel, da tehtnica pada na drugo stran, kaj mogoče ne bi bilo vseeno dobro če bi bil pri pouku? Saj 6 ur pa res ni tako ogromno… Ampak kar je, pač je. Moje mnenje je, da po eni strani ni res tak halo, da smo šli na enega ''kolektivca'', smo pač mladi in ne razmišljamo takrat, ko bi morali, zato še ni potrebno ''talanje'' opominov. Po drugi strani je pa red pač red, ki se ga moramo držati vsi na šoli. Navsezadnje je bil čaj vseeno dober, ravno tako bi bila po mojem dobra ura biologije. Tokrat je pač zmagal čaj.


Gregor Tomšič, 2.A