Odkril rozasti kristal?

Kot vijuga reka med prostranimi dolinami in soteskami, kot butajo valovi slanega morja, kot vije veter med črnim iglastim gozdom; spreletavajo me občutenja, misli o njej, njeni lepoti, fizični privlačnosti, prisrčnem smehu, okusu njenih ustnic, toplini njenega telesa in vzdihu ob prijetni sramoti. Res, lepote primerljive najdel ne bom, ne v naravi, ne v fantaziji mojega preširnega mišljenja. Nepopisna čustva me spreletavajo kot topli sunki orientalskega vetriča. Ob samem mišljenju o njeni privlačnosti se mi usta razlegajo v en velik smeh, pri tem oči zlezejo skupaj in zaplavam v sanje njenega toplega objema, strastnega poljuba. Naj bo črna noč, naj bo mrzel ta vetrič, naj vije se brutalno vpitje pijanih, Ne boste preglasili nje in mojih misli o njej. Spet vrnem se v sanjavi dan, vprašajoč me bo še kdaj, še kdaj objela, poljubila s toplino tega orientalskega vetriča? Sploh pa, najbolj čudni del. Njen pogled, njena prisotnost, zrak, mešan z njenim prfumom vse to mi stopi še tako oglata čustva, še tako robato mišljenje; v prefine linije in življenje mi postaja ena velika simfonija. Hvala ti. :*