Ljubezen Babela

Dvomiti v ljubezen tvojo, kot dvomiti v smer potoka, ki se vijuga iz gora. Nje hladen vetrič leže mi toplo na dušo, nje oči zatlijo v meni srčno radost, nje dotik nariše mi nasmeh in vonj njenega vratu, da za to živim zdajle. Tvojo lepoto lahko bi primerjal z vrtnico, lahko bi primerjal z širnimi visečimi vrtovi legendarnega Babela, lahko bi primerjal z sončnim vzhodom nor zahodom, rdečo zarjo, črnim konjem. A ti, prekašaš vse to, tvoja lepota sije v drugi luči; tvoj odsev je drugačen od odsevov, ki sem jih videl že prej. Ni lažen, zgolj prijazen in srčno dobrodošel. Torej kratki stavki, namenjeni tebi venomer letijo mi po glavi, čutim, da so še v krvi, ki skozi srce pretaka se. Misli nemirne mi divjajo, ob bližnjem srečanju z odsevom tvojim.
Ni mar mi več za druge ljudi, radost mi napajaš samo še ti.
Tako odštevam sekunde, minute, ure, da ugledam zopet te, da uslišim tvoj nežni govor, pogled tvojih oči ujamem, dotik roke vklenem vase.
Ne bati se, prišel bo čas nekoč, za naju dva, ko vse ostalo ne bo ovira, ko skupaj se bova sprehodila čez vrtove Babela, ko skupaj ljubezen bova živela.