Zastave ljubezni

Misli mi plapolajo, kot zastava v rahlem pišu. Intervali vetra rišejo pot zastave, kot ona riše pot mojim mislim. Ne morem se skoncentrirati, ne morem, da nebi mislil na njo. Kaj mi bo sonce, materialne dobrine, kaj mi bo glasna glasba tik ob mojih ušesih, če je ni poleg mene? Odštevam v glavi sekunde, minute, kdaj te bo lahko zopet uzrlo moje oko? Kdaj toplino ugledam, kdaj dejansko začutim močne, počasne udarce srca? V glavi se mi konstantno prikazuje tvoja podoba, en in isti angelski pogled, tvoje šale, smeh in zavijanje z temnimi očmi. A misli so le misli, to veva oba. Stvarnost vrne se in misli steškoma spremeniva v le-to. A upanje ostaja, zastava plapola naprej v vetriču tem. Naprej vijugajo se misli moje, misli o toplini tvoji. Pa tvoje misli? V kakih barvah sije tvoja zastava?