Mrzli vetrič roso piha,
na ta jesenski večer.
S sivo brado mrki sosed,
skoz dvorišče gre,
ter si pesem gredoč poje.
"Je pa zato jasno nebo,
kot mirno morje.
In za poetski višek,
so mistične zvezde kot ladjice,
luna pa samotni otoček,
kamor moje sanje lete.
In naj te mirno, draga moja,
rosa v vetriču uspava,
naj tvoja ladja splava.
Mogoče otok lunin sreča v sanjah naju,
kar bilo bi, veš,
primerljivo raju."
G.T.
petek, 12. november 2010
Naročite se na:
Objavi komentarje (Atom)
RSS Feed (xml)

0 komentarji:
Objavite komentar