Brž ko v mrak zavije se dežela,
in se mrzli vetrc poigrava
z odpadlim jesenskim listjem,
zaprejo trudne se oči naroda.
Zdaj, zdaj odprejo se izbranim duri Oriona.
Lahki so oblaki in lahek je pogled na najin svet.
Madam, je to zvezda, ki jo gledam, ista,
ki jo gleda dvoje rjavih oči še?
Mar lepo je na oni strani, mar svetlika Orion se?
Mraz in siv dim prepleta mi brado,
vendar notri ves žarim,
vprašanje se postavlja,
mar madam kdaj name spomni se?
Truden ležem v posteljo prazno,
čudnost radostno objema me,
češ v sanjah če napolniti se.
0 komentarji:
Objavite komentar