Osameli hrib

Prošnja: med branjem si zavrti http://www.youtube.com/watch?v=hXGeE4v_ENQ


Človek; si se kdaj vprašal, če se počutiš kot osameli hrib v vojni vihri? Sam sredi razbite pokrajine. Na tebi leže samo še mrtva drevesa, ter sive razbitine apnenčastih skal. Čez dan se kot koščki sestavljank razbijajo bombe vseh vrst ob tvoje obličje. Po tebi leže črno-rjave črepinje bomb, kot odsekani udi in ob poku apnenca donejo prazni spomini že pozabljene zgodovine. Rezki zvoki in močni poki počasi režejo in dolbejo tvojo nekdaj z zelenim zlatom posipano planjavo.

Izgubil si moč in nadzor.

Ponoči nad teboj pokajo svetlobni utrinki leteč skoz frontne linije, naravnost nad tvoje obličje. Sekundni utrinki, lažna svetloba, lunin sij pozabljen je in njegova lepota... Skoz nemiren spanec zbudijo te šarpneli pozabljenih. In že lije rodeča barva. Že topla se kri lije v potokih. Nemočni kriki očetov, bratov in mož ti dajo vedeti, da svet trpi.

Izgubil si ljubezen.

Si kdaj čutil te brazgotine? Tukaj, potipaj, da. Kot črv rijejo po tebi neusmiljene jarke, zdaj gor, zdaj dol deset metrov, pet korakov. Bodeča žica skoz in okoli tebe, okrona te za samotnega kralja. Kralj si, a sam sebi in svoji duši. Pretrpel si veliko in še boš. A glej, upaj ne dnove ko uzreti češ žarke sonca. Ko mirni bo zrak premagal vonj smodnika in gniločih teles. Možje, bratje in očetje. Ti zdaj njihov si grob, v tvojih spominih leže.

Tvoj molk je grob.