Občudoval sem dežne kaplje, ko so se vertikalno spotikale ob površino reke in se naposled spremenile v nežno valovanje in pozneje sledile toku te reke. Prav tako sem občudoval njo, potem ko sem jo spoznal, se mi je duša spotaknila ob srce in naposled sem postal njen in sledil najinemu toku. Čas počasi mineva in oba s sekundami, meseci zoriva v nekaj lepšega. Zlagal bi se ako bi rekel, da ne pride kak dan, ko nama pač ne gre. Pridejo in gredo težave, vse so kot majhni valovi, ki samo malo zamajejo ladjo, a ladja zaradi tega ne preneha s plovbo naprej.
Horizont je lep in širno je morje ljubezni. Sedaj me obliva sopara, stopila mi je v glavo. Odprl sem okno in se zagledal v šepet listja, ki ga premetava pogumni vetrič, ter poslušal letenje mladih ptic. Zopet se je ulilo, tudi po meni. Vročina se je razlezla po celem telesu. Lahkotno sem slekel majico ter se ulegel na posteljo, ki se je ugreznila v globoke misli. Ne, nisem zaspal, ni mi bilo dano. Ni kaj, na svetu marsikaj marsikomu ni dano. Zatorej srečen sem, da z njo živim. Srečen, ker sva oba eno in ne vsak zase; ljubim jo.
0 komentarji:
Objavite komentar