Ko sem hodil skozi pokošen travnik sem občutil samoto. Počasi in neustavljivo me je objela in sedel sem na stare stopnice ob reki. Gledal sem kako samozavestno valuje in odnaša rumeno rjave liste po svoji počasni vijugi... Zaprl sem oči in se v nekaj sekundah podal v globoko razmišljanje. Bilo je tiho, no slišal sem ptiče in veter, vendar nič ne de. Sam nisem izustil niti ene same besede ali celo glasu. Vstal sem in v kolenih mi je zopet počilo, rahla bolečina mi je na obraz narisala par gubic. Pohitel sem skozi ozki leseni portal in se zopet povzpel skozi pokošeni travnik.
Sonce mi je bilo stopilo v oči in glavo. Za trenutek me je zaslepilo in zaščemelo v glavi, kot, da bi me zbil tramvaj... Tako sem se počutil ko sem hodil mimo češnje in jablan, zdelo se mi je kot da vse odmira, kakor da počasi gnije del mene, ali kar cel jaz. Zavil sem se v molk.
0 komentarji:
Objavite komentar