Joan d'Verdoon - mon amour éternel

Saj ne bi verjel, da zrl sem v prepad. Saj ne bi verjel, da padal sem v neskončno brezno. Saj ne bi verjel v trenutek ko sam sem ostal. A vendar... Moral sem verjeti.

Mislim, da mi je spodrsnilo, na robu prepada, prepada čustev, ki sem jih koval dobro leto do tebe. Kot uvela roža sem brez kančka upora zdrsnil na mehkem mahu sovražnih misli... In sem padal... Upal sem na dno, da bi se mi betica raztreščila, upal sem na vrv, ki bi mi zategnila vrat 6 pedi nad tlemi. Nič od tega se ni zgodilo, padal sem in padal. Angeli sreče so že zdavnaj zapustili brezna srčnih prekatov. Edino ti... Edino ti si ostala. Ti, ki nosiš moje rane, nosiš moj ponos, ti, kjer moji diamanti sreče še nekje leže. Edino ti, ki del si mene. Ti, ki si jaz. Edino ti, me še nisi dokončno zapustila. Upam, da me tudi sedaj ne boš.

Ljubil te bom na veke vekov, ker ti si mon amour éternel, moja večna ljubezen. In svojo kri bom pil, v potokih, na te besede! - To bode moja zaprisega.

E.P.