Ljudje so me venomer ljubili in venomer sovražili, a kje so bili tisti, ki so me kdajkoli poskušali razumeti?
Energija je izpuhtela in rane se širijo, stare, nove. Po telesu ne igra več piščal mladosti, temveč težka, črna kri, kot pri Zajčevem črnem biku... Doni v telesu, kajti telo je prazno. Organe so mi izsušili ljudje. Moje oko, ne levo, ne desno, ne premore niti kapljice več. Beločnica postaja rumenkaste barve, žilice mi pokajo. Koža se je izsušila. Gnus in sluz sta prevzela moje srce, kar je še ostalo od le-tega, strto, mlado srce. Ljudje so me bili izdali. Beseda je zame smrt postala. Kopljem si grob; globoko, globoko v črno pest, zdaj sem zaril s suhimi rokami. Težka glava me vleče k tlom, polaga me v črni grob. Človeštvo izdaja.
