PacoPicoPiedra

Joan d'Verdoon - mon amour éternel

2011-12-27T12:25:00.001-08:00

Saj ne bi verjel, da zrl sem v prepad. Saj ne bi verjel, da padal sem v neskončno brezno. Saj ne bi verjel v trenutek ko sam sem ostal. A vendar... Moral sem verjeti.

Mislim, da mi je spodrsnilo, na robu prepada, prepada čustev, ki sem jih koval dobro leto do tebe. Kot uvela roža sem brez kančka upora zdrsnil na mehkem mahu sovražnih misli... In sem padal... Upal sem na dno, da bi se mi betica raztreščila, upal sem na vrv, ki bi mi zategnila vrat 6 pedi nad tlemi. Nič od tega se ni zgodilo, padal sem in padal. Angeli sreče so že zdavnaj zapustili brezna srčnih prekatov. Edino ti... Edino ti si ostala. Ti, ki nosiš moje rane, nosiš moj ponos, ti, kjer moji diamanti sreče še nekje leže. Edino ti, ki del si mene. Ti, ki si jaz. Edino ti, me še nisi dokončno zapustila. Upam, da me tudi sedaj ne boš.

Ljubil te bom na veke vekov, ker ti si mon amour éternel, moja večna ljubezen. In svojo kri bom pil, v potokih, na te besede! - To bode moja zaprisega.

E.P.

Barve revolucije

2011-11-16T11:33:00.001-08:00

Potujem skozi lasten portal in iščem smisle naših življenj. Obiskal sem že
vse kote in robove sveta. Prečesal sem vse geografske širine in dolžine, če
smem temu sploh tako reči. In nenadoma - postal sem lahek. Zrastla so mi krila
svobode in poletel sem proč, proč v deželo svobodnih v deželo Nezatrtih.

Kajti jaz ne verjamem...
Jaz ne jočem ob poplavah,
ne jočem ob propadajočih truplih,
ne jočem ob porazu,
ne jočem ob vojni,
ne jočem ob križu, svetem peresu,

kajti jaz nisem...
Jaz nisem last drugih (kot drugi niso moja last),
jaz nisem optimist,
jaz nisem ubog in ne bogat,
jaz nisem...

Le vendar sem Svobode sin, sin in sad ljubezni.
Jaz sem samosvoj in to bodem ostal!

Molk

2011-08-23T02:55:00.000-07:00

Ko sem hodil skozi pokošen travnik sem občutil samoto. Počasi in neustavljivo me je objela in sedel sem na stare stopnice ob reki. Gledal sem kako samozavestno valuje in odnaša rumeno rjave liste po svoji počasni vijugi... Zaprl sem oči in se v parih sekundah podal v globoko razmišljanje. Bilo je tiho, no slišal sem ptiče in veter vendar nič ne de. Sam nisem izustil niti ene same besede ali celo glasu. Vstal sem in v kolenih mi je zopet počilo, rahla bolečina mi je na obraz narisala par gubic. Pohitel sem skozi ozki leseni portal in se zopet povzpel skozi pokošeni travnik.

Sonce mi je bilo stopilo v oči in glavo. Za trenutek me je zaslepilo in zaščemelo v glavi, kot da bi me zbil tramvaj... Tako sem se počutil ko sem hodil mimo češnje in jablan, zdelo se mi je kot da vse odmira, kakor da počasi gnije del mene, ali kar cel jaz. Zavil sem se v molk.

Status quo

2011-06-04T10:37:00.000-07:00

Občudoval sem dežne kaplje, ko so se vertikalno spotikale ob površino reke in se naposled spremenile v nežno valovanje in pozneje sledile toku te reke. Prav tako sem občudoval njo, potem ko sem jo spoznal, se mi je duša spotaknila ob srce in naposled sem postal njen in sledil najinemu toku. Čas počasi mineva in oba s sekundami, meseci zoriva v nekaj lepšega. Zlagal bi se ako bi rekel, da ne pride kak dan, ko nama pač ne gre. Pridejo in gredo težave, vse so kot majhni valovi, ki samo malo zamajejo ladjo, a ladja zaradi tega ne preneha s plovbo naprej.

Horizont je lep in širno je morje ljubezni. Sedaj me obliva sopara, stopila mi je v glavo. Odprl sem okno in se zagledal v šepet listja, ki ga premetava pogumni vetrič, ter poslušal letenje mladih ptic. Zopet se je ulilo, tudi po meni. Vročina se je razlezla po celem telesu. Lahkotno sem slekel majico ter se ulegel na posteljo, ki se je ugreznila v globoke misli. Ne, nisem zaspal, ni mi bilo dano. Ni kaj, na svetu marsikaj marsikomu ni dano. Zatorej srečen sem, da z njo živim. Srečen, ker sva oba eno in ne vsak zase; ljubim jo.

Zvezdnate misli

2011-01-06T12:37:00.000-08:00

Vleče se črta neskončnega vesolja,
Po sredi mojih mislih,
Magična je volja tvoja,
V mojih možganih.

Zvezde na nebu,
kot Saharski vihar,
Prše skoz ušesa prazna.
Če hočeš sreče prave,
ne misli na to nikdar.

Laži, meči pesek si v oči,
Usta vlažna si zakrij,
Ostal boš to kar si,
Ti drug, nihče duše ne osvoji.

Osameli hrib

2011-01-05T12:19:00.000-08:00

Prošnja: med branjem si zavrti http://www.youtube.com/watch?v=hXGeE4v_ENQ

Človek; si se kdaj vprašal, če se počutiš kot osameli hrib v vojni vihri? Sam sredi razbite pokrajine. Na tebi leže samo še mrtva drevesa, ter sive razbitine apnenčastih skal. Čez dan se kot koščki sestavljank razbijajo bombe vseh vrst ob tvoje obličje. Po tebi leže črno-rjave črepinje bomb, kot odsekani udi in ob poku apnenca donejo prazni spomini že pozabljene zgodovine. Rezki zvoki in močni poki počasi režejo in dolbejo tvojo nekdaj z zelenim zlatom posipano planjavo.

Izgubil si moč in nadzor.

Ponoči nad teboj pokajo svetlobni utrinki leteč skoz frontne linije, naravnost nad tvoje obličje. Sekundni utrinki, lažna svetloba, lunin sij pozabljen je in njegova lepota... Skoz nemiren spanec zbudijo te šarpneli pozabljenih. In že lije rodeča barva. Že topla se kri lije v potokih. Nemočni kriki očetov, bratov in mož ti dajo vedeti, da svet trpi.

Izgubil si ljubezen.

Si kdaj čutil te brazgotine? Tukaj, potipaj, da. Kot črv rijejo po tebi neusmiljene jarke, zdaj gor, zdaj dol deset metrov, pet korakov. Bodeča žica skoz in okoli tebe, okrona te za samotnega kralja. Kralj si, a sam sebi in svoji duši. Pretrpel si veliko in še boš. A glej, upaj ne dnove ko uzreti češ žarke sonca. Ko mirni bo zrak premagal vonj smodnika in gniločih teles. Možje, bratje in očetje. Ti zdaj njihov si grob, v tvojih spominih leže.

Tvoj molk je grob.

En čustven spis

2010-12-19T04:19:00.001-08:00

Me'kh dahi I'a kun prghala teri.
Storil bom, kar rekel bom.

In sence tavajo na ta sončni dan, na senčni strani, v mrzlem kotu gozda. Se pletejo čudne štorije in skrite vile pridejo na dan. Basni v mojih očeh dobijo smisel in solza privre na dan kot potoček iza gorskih stezic.

Post tenebras lux.
Po temi upam na luč.

Pogrešam te bolj kot sem te kadarkoli. Vsak korak vsak čudežni pojav na naši Zemlji spominja me nate. Pa preteklo ni dolgo tega, ko stegnil sem roko, ko podaril svoje sem ti srce. Kot težki zvonovi so težke mi sekunde. Oh baby, I love you. Oh baby, I need you.

I'a yakali du.
Pogrešam te.

Rezki zvoki kitar, tam čez reko, mimo hiše moje, v gozd stečejo kot misli moje. Zdaj gledam kje, v smer drugo mi ni za pogledati. Postal sem zaspan, ves razvlečen kot testo. Položi roke name in me oblikuj, potem speči ljubezen najino. Po tvoji meri, tvoji želji dodaj sestavine romance.

I'a elian, I'a parante.
Sem čustven, vendar ponosen na to.

In beseda postala je dejanje,
Vzroka mi vedeti ni,
Ampak vem, da ljubim te.

Tri preproste črke so, njih zvon prepeva v srcu mi. Oh, baby, what more can I say? Pogrešam te, upam na boljši jutri; s teboj, z roko v roki.

Orion, Aeternitas Orion

2010-11-18T22:40:00.000-08:00

Brž ko v mrak zavije se dežela,
in se mrzli vetrc poigrava
z odpadlim jesenskim listjem,
zaprejo trudne se oči naroda.

Zdaj, zdaj odprejo se izbranim duri Oriona.
Lahki so oblaki in lahek je pogled na najin svet.
Madam, je to zvezda, ki jo gledam, ista,
ki jo gleda dvoje rjavih oči še?
Mar lepo je na oni strani, mar svetlika Orion se?

Mraz in siv dim prepleta mi brado,
vendar notri ves žarim,
vprašanje se postavlja,
mar madam kdaj name spomni se?
Truden ležem v posteljo prazno,
čudnost radostno objema me,
češ v sanjah če napolniti se.

Jesenske Sanje

2010-11-12T07:00:00.000-08:00

Mrzli vetrič roso piha,
na ta jesenski večer.
S sivo brado mrki sosed,
skoz dvorišče gre,
ter si pesem gredoč poje.

"Je pa zato jasno nebo,
kot mirno morje.
In za poetski višek,
so mistične zvezde kot ladjice,
luna pa samotni otoček,
kamor moje sanje lete.

In naj te mirno, draga moja,
rosa v vetriču uspava,
naj tvoja ladja splava.
Mogoče otok lunin sreča v sanjah naju,
kar bilo bi, veš,
primerljivo raju."

G.T.

Satanizem, hudičeva vera in neopoganski kult

2010-10-07T08:57:00.000-07:00

Sprva bi rad razložil besedo Pogan;

Poganstvo je skupen naziv za več ne-judovsko-krščanskih mnogoboštvenih religij. Izraz pogani se uporablja predvsem za antične in zgodnjesrednjeveške ljudi oziroma ljudstva, ki so se v obredih in molitvah obračala na mnoge bogove, kot tudi duhove, vile, škrate ter druga mitološka bitja. Značilne so bile tudi razne vraže, uroki, zarotitve. Kot pogane so krščanski misionarji imenovali tudi ljudstva s starodavnimi, za misionarje primitivnimi oblikami verovanja, ki še niso poznala monoteističnega Boga.

V kratkem rečeno je za Krščanski svet pogan človek, ki ni kristjan; človek, ki ne veruje v krščanskega boga in njegove nauke.

Poganizem je zgolj beseda, pod katero zajemamo vsa nejudovsko-krščanstva verstva po svetu. Tudi dandanes obstaja paganizem, le da mu po zgodovinskem obdobju pokristjanjevanja rečemo neo-paganizem, novejša oblika paganizma. Neo-paganizem se oblikuje v manjših skupinah in je namenjen predvsem širjenju in obujanju staroverskih običajev.

Skratka, da gremo lepo po vrsti, bi rad na začetku začel z Satanizmom.
Satanizem:

Satanistični koncept Satana je predkrščanski in izhaja iz poganske oblike, ki predstavlja satana kot simbol moči, moškosti, spolnosti in čutnosti.

Satanizem, kot hudičeva vera. Denimo, da se nekje v 14. stoletju še ohrani skupina poganov, ki po nekem naključju še niso bili pokrisjanjeni. Njihova načela so poganska, prav tako njihovi običaji in stil življenja. Ravnajo se po zakonih matere Narave. Poimenujmo te ljudi Satanisti. Pripadniki Satanizma. Najbolj od zakonov matere Narave spoštujejo moč, moškost, spolnost in čutnost. Poudarek je na spolnosti, kajti v vseh starodavnih poganskih verah je spolnost in posledično tudi plodnost ena najbolj tesnih vezi med naravo in človekom. Stvarjenje novega bitja in prav tako plodnost polj. Tu se vmeša znak, ki mu pravimo Pentagram, petkotni lik ali lepše rečeno kar zvezda(slika 1). Pentagram je simbol človeka in narave. Vsebuje 5 naravnih elementov: voda, ogenj, zemlja, zrak in duhovnost. Za pogane človeka brez 5ih elementov ni. Kot ste zagotovo zasledili imajo satanisti ponavadi za simbol okoli obrnjen pentagram.

Pentagram je v srednjem veku ponazarjal magično moč. Dobro in močno magijo. Magijo, ki se je borila proti vsem zlem silam. Proti hudiču, zlobnim vilam in nagajivim škratom, ki so se nemalokdaj poigravali z prebivalstvom na podeželju. Sedaj pa pride sekta temačnih ljudi in pentagram je obrnjen okoli, ta simbol hudiča in njegovih otrok, pripadnikov Satanizma skruni duhovni mir v vsakem dobrem človeku in na zemljo privablja teror in kaos...

To zgoraj, je mišljenje vsakega drugega človeka dandanes. To je vir primitivnega veleuma srednjeveških ljudi, na žalost zmanipuliranega iz strani tedanje Rimsko-katoliške Cerkve. Zato sem pa tukaj, da pomagam in premagam ta strah pred Satanizmom in napačno razmišljanje današnje družbe. Nazaj na temo. Okoli obrnjen pentagram(slika 2) simbolizira kozlovo glavo. Čemu kozlovo glavo? Kozel je že iz pradavnih verstev širom sveta veljal kot simbol plodnosti. Kajti, pred parjenjem kozel z uriniranjem povzroča močan značilen vonj, ki dokazuje moškost in privablja samice v parjenje. Preko te povezave so vsi poganski narodi kozla vedno upodabljali kot simbol plodnosti. No, tako lahko sklepate čemu okoli obrnjen pentagram. Satanisti, posvečajo veliko pozornost moči, moškosti, spolnosti in čutnosti in simbol kozla je kot nalašč za opis vseh teh štirih lastnosti.

Žalosti me dandanes, da ogromno, preveč ljudi ne razume te povezave, teh preprostih dejstev, ter se tako zaslepuje z povsem napačnimi in slabimi očitki. Satan je v judovsko-krščanskih verstvih beseda, ki leti direktno na hudiča. Zato krščanska kultura povezuje Satanizem z čaščenjem hudiča, kar pa je ostra zmota:

Za skoraj vse religiozne sataniste je Satan sila narave in ne živo kvazi-božanstvo. Njihov Satan nima nobene povezave s peklom, demoni, vilami, sadističnim mučenjem, kupovanjem človeških duš, obsedenostjo, izvajanjem čudežev, žrtvovanjem ljudi, kanibalizmom in na splošno zlimi dejanji.

Ljudi, ki jih vidite na raznih posnetkih preko interneta ali v raznih intervjujih, ljudje, ki govorijo kako so bili v kultu Satanizma, kaj vse slabega so tam počeli in v kakšnih transih so bili, da so jih prevzeli zli duhovi itd.. To je ponavadi propaganda, zlasti Cerkve(nič ne očitam), ki hoče ljudi odvračati od takih religioznih gibanj. Ali pa so zgolj bivši pripadniki zgrešenih religioznih kultov, kvazi Satanističnih.

Slika 1:

Slika 2:

Žal je Satanizem, kot sem že povedal v zgornji razlagi med ljudmi narobe interpretiran. In nemalo je tistih, ki se ga poslužujejo kot hudičevo religijo. Še posebaj je to očitno pri glasbenem žanru, t.i. Black metal(črni metal) pudarek dajem na izvoru iz Norveške (Norwegian black metal). V tem glasbenem žanru zasledimo kult satanizma, kot hudičevo vero. Ponavadi se imajo pripadniki le-tega kulta za hudičeve služabnike. Posledično je bilo v zgodovini nemalo požigov cerkva, ter oskrunjenja Cerkvenih posesti ter raznih monumentalnih zadevščin. To ni satanizem, to je največja bedarija, ki ga človeštvo premore in sramota za nas. Take zadeve samo črnijo pomen besede Pogan, Ajd, Satanist... Bela šminka, nekaj špic po rokah, okoli obrnjen pentagram in dolgi lasje te zagotovo ne naredijo Satanista, kaj šele črna oblačila, ki nimajo nič veze z Satanizmom.

Vera je v notranjosti človeka in ne v zunanjosti! Satanizem je poganska vera in ne kvazi kult nekaj Ruskih ljudi, ki vsake toliko časa požgejo par cerkva in pojedo par študentov, za nameček pa še oskrunijo vaško pokopališče.

Poganski pozdrav, G. T.

Sredina

2010-09-11T03:23:00.000-07:00

Že poven kurac jo imam, če povem po resnici. Kaj je sredina? Zakaj je mam poven..? Zakaj sploh pišem o tem?

Kot sredino mislim svoje značilno stanje. Kot vas že večina sem ful dipolaren, kar pomeni, da sem en dan zelo srečen, naspidiran, drugi dan pa na robu živčnega kolapsa ali kaj temu podobnega... No, sredina se nardi, ko se ta dipolarnost začne pr men nekak mešat, pa se zmiksa v neki faking neopredeljenega, neumnega, čudno-izvedljivega stanja. Sredina me nardi izjemo čudnega in včasih celo nezaželjenega v družbi, tud precej nerazumljiv znam bit.. Fora je, da doživim eno zelo veselo superkul najjačo novico in sem čisto vesel, zadovoljen s seboj in celim dnevom, čez pol ure pa se ta načrt sfidži in mislm da sem en navaden kmet, ki ne zna držati svojga najstniškega življenja v vajetih in mamo sredino, kot kulinarični produkt moje dipolarnosti.

Poven kurac jo imam zato, ker so potem moji dnevičetrt tako, četrt tako, četrt tak in spet četrt tak... Mogoče mi gre na k00rac ker sem dokaj občutljiva oseba in se me vsaka taka stvar v momentu prime. Sploh ve dekline, smrt ste mi in ljubezenski nektar ob enem. Kaj je mlačno, nekej med mrzlim in med vročim, krneki? No zato je ta moja ''sredina'' krneki, mlačna. Čustva v men se tepejo skor že vsak dan, evo. Mrš in čustva ta gejovska, ya.

Pišem, ker sem včer skor ponoru nad takim stanjem, dejansko.. Sam pol me je rešila deklina katere ime bo sam v kraticah Š.B., ker ko doživljam sredino, pride čist nepričakovani zajebani g. Dolgčas. In ya, Š. bravo. ;D
Pišem, ker lah tako sranje poročam sam še tebi, moj e-friend, zašifriran jeben blog.

Eko, eko, kak filing maš pa zdej?

FFFUUUUUUUUUUU-

two birds with one stone

2010-06-12T04:53:00.000-07:00

Pogrešam toplo atmosfero med nama... Pogrešam samoto, ki sva jo dostikrat uživala z mehkimi pogledi in poljubi. Zvezde me spominjajo na tisočere lepote, ki jih še zdaj ugledujem pri tebi. Mirna reka me spominja na tvoj objem, ki me lepo oblije. Kam bi skupaj stekla na samo, stran od nemira, stran od ovir, vsakdanjega hitenja in tečnarjenja... Daj, prosim te še zadnjič, vzemi roko, ki ti jo ponujam, vzemi me za cel dan nekam stran. Shrani poljube, ki ti jih nameravam podariti, zaveži mi srce ob svoje. Namenjam ti vsak pogled ljubezni, po vseh teh dnevih, ljubim te močno. Če že pomislim, koliko časa se nisva videla... Intervali tresajoče se roke me prestrašijo, vse to zaradi potrebe po tebi. Krvavo te rabim, krvavo rabim tvojo pozornost, tvoje veselje, nasmeh, dotik. Rad bi da se deliva drug drugemu kakor le znava, pa čeprav po vseh ovinkih, ki nama jih je pofukana usoda namenila... V glavi si praskam v kosti število dni katere sem za man čakal na usta tvoja, in še danes mogoče uzrem novo števko, mogoče znaš preprečiti to nesmislno drgnjenje? Šifre mi prepletajo glavo, daj razmehčaj me kot nekoč, reci mi, da ljubiš me tako kot jaz tebe. Zato ti tole posvečam.

Zapornik

2010-05-18T02:54:00.000-07:00

Jutranji vetrič spomni me na tvoj dotik, pogled ta črni. Na nežne lase, po roži dišeče, ki zaplapolajo v vetru nežnem. Nežne so moje misli, nežni so moji dnevi. Vse samo zaradi tebe, vse samo zaradi tvojega dotika, poljuba, pogleda. Milisekunde tvoje pozornosti, miiičkeni trenutki tvojega nasmeha, in že sem v tisti nežnosti, o kateri razmišljam, razpravljam že dva meseca... Počutim se kot ujetega, v tvoje srce ujet, zaprt. Ni želje po svobodi, ni želje po pobegu. Ključ, ki odprl bi tak zapor, stalil sem in zapečatil svoje srce. Zdaj pripadam tebi, zdaj sem tvoj in prepuščam se ti. Misli, moja glava, polna je samo še tebe. Tvoje telo, ustnice, tvoj nasmešek, tvoje besede... Vse to spremenim v glavi v romanco. Vse to me tako zmede... Temu, me Dorai, lahko rečem ljubezen. Ljubim te. <3

Your tears don't fall, they crash around me.

2010-05-13T09:07:00.000-07:00

Ko solza vleče dolgo črno črto z roko v roki z črnilom iz tvojih temnih oči. Ko začutim žalost v tvoji duši. Prav zaskeli me v notranjosti. Začutim praznino in popolno razočaranje. Ko se ti beločnica obarva rdeče, od vsega razočarjanja, ko se kri ohladi in ko misliš, da sveta konec bo. Tu se začne moja zgodba. Zgodba o ljubezni. Obriši si solzo in objemi me močno, zatisni oči, zaderi se in daj vso jezo ven. Stisni me močno, popokaj mi rebra, naj kri pritisne skozi moje suhe ustnice. Daj si duška, zaslužiš si. Krivica, ki se ti zgodila je, poravnana bo. In ne, ni prepozno za ljubezen, ni prepozno za ta barvasti svet, ni čas za črno ogrinjalo, ne ogrni svojega srca. Odpri oči, stopi ven na zrak, zasmej se, pa čeprav s solzami v očeh, poglej to sonce, naj ti obarva bledo polt. Primi me za roko, začuti moj utrip, začuti mojo vročo kri ob tebi, začuti to, da te zares rad imam, da ljubim te!

no need of sun when you're near me

2010-04-18T06:57:00.000-07:00

Ni mi lepo, če si slabe volje. Ni mi lepo če drugi ljudje vplivajo nate in to preneseš name... Kot bolezen, nalezem se tvojega počutja. Ni mi všeč če mi rečeš, da te boli kurac za vse in posledično mislim, da te boli kurac tudi zame, za vse kar ti dajem in ponujam. Veš, rad te mam v dobrem in v slabem in ne morem nehat mislit nate in tudi ne mislim nehat. Čeprav bi moral tudi sam včasih pokazati trdo kožo, vendar je ne morem, vsaj ne ob tebi, pri tebi. Vsa čustva, vse zaznavalne sposobnosti se mi zmehčajo. Stopim se ob tebi, resno. Tako te imam rad, da neprestano mislim o tebi in neprestano te pogrešam, čedalje bolj. Ne morem te nikakor izbrisati iz spomina nor zadnji poljub in vonj tvojega vratu. Nesmiselne melodije ljubezni in simfonije radosti slišim v svojih ušesih in ravno ob tem se zopet spomnim nate. Konstantno hotel bi te dobiti v objem, rekel, da me boli kurac za vse druge ljudi, samo zate ne. Ljubim te in hočem ti to pokazati. Zdaj.

Ljubezen Babela

2010-04-10T02:06:00.000-07:00

Dvomiti v ljubezen tvojo, kot dvomiti v smer potoka, ki se vijuga iz gora. Nje hladen vetrič leže mi toplo na dušo, nje oči zatlijo v meni srčno radost, nje dotik nariše mi nasmeh in vonj njenega vratu, da za to živim zdajle. Tvojo lepoto lahko bi primerjal z vrtnico, lahko bi primerjal z širnimi visečimi vrtovi legendarnega Babela, lahko bi primerjal z sončnim vzhodom nor zahodom, rdečo zarjo, črnim konjem. A ti, prekašaš vse to, tvoja lepota sije v drugi luči; tvoj odsev je drugačen od odsevov, ki sem jih videl že prej. Ni lažen, zgolj prijazen in srčno dobrodošel. Torej kratki stavki, namenjeni tebi venomer letijo mi po glavi, čutim, da so še v krvi, ki skozi srce pretaka se. Misli nemirne mi divjajo, ob bližnjem srečanju z odsevom tvojim.
Ni mar mi več za druge ljudi, radost mi napajaš samo še ti.
Tako odštevam sekunde, minute, ure, da ugledam zopet te, da uslišim tvoj nežni govor, pogled tvojih oči ujamem, dotik roke vklenem vase.
Ne bati se, prišel bo čas nekoč, za naju dva, ko vse ostalo ne bo ovira, ko skupaj se bova sprehodila čez vrtove Babela, ko skupaj ljubezen bova živela.

Zastave ljubezni

2010-04-03T06:38:00.000-07:00

Misli mi plapolajo, kot zastava v rahlem pišu. Intervali vetra rišejo pot zastave, kot ona riše pot mojim mislim. Ne morem se skoncentrirati, ne morem, da nebi mislil na njo. Kaj mi bo sonce, materialne dobrine, kaj mi bo glasna glasba tik ob mojih ušesih, če je ni poleg mene? Odštevam v glavi sekunde, minute, kdaj te bo lahko zopet uzrlo moje oko? Kdaj toplino ugledam, kdaj dejansko začutim močne, počasne udarce srca? V glavi se mi konstantno prikazuje tvoja podoba, en in isti angelski pogled, tvoje šale, smeh in zavijanje z temnimi očmi. A misli so le misli, to veva oba. Stvarnost vrne se in misli steškoma spremeniva v le-to. A upanje ostaja, zastava plapola naprej v vetriču tem. Naprej vijugajo se misli moje, misli o toplini tvoji. Pa tvoje misli? V kakih barvah sije tvoja zastava?

2010-04-03T06:31:00.000-07:00

Ni tako močnega sija kot sija njenih oči. Ni tako lepih listov na vejah, gozdov, kot so njeni lasje. Ni tako lepe gladine morja, kot je dotik nje

Ocean opera

2010-04-01T06:01:00.000-07:00

Kot v globini morja, utonem v pogledu tvojih oči. Skoz gladino ravno kot čoln, moja roka seže skoz tvoje lase. Kot nemiren orkan, divja na čast tvojo mi srce. Mi jadro je razpeto, kot misli nate zadivjajo, stopnjuje topli se vetrič, ki poganja misli te, dah iz tvojih ust. Ne zaleže Cthulhujeva jeza, razburkan ta mi ocean.

Zdaj zgubljen, o jaz, ta mornar sežem za kompas, tvojo roko; Daj po širnih vodah vodi me. Izgubljen sem v oceanu, zamišljen v tvojo moč lepote. Linije perfektnega telesa rišejo obzorje mi; Kje si zdaj Me Dorai, Oh, kje si zdaj?

Solza v solzo, smeh izrine, zdaj resnoba vodi mi obraz. Posledni dih zajamem in že tonem v prelepem oceanu, ljubezni tvoje.

Post tenebras lux

2010-03-30T02:44:00.001-07:00

Po temi posveti luč.

Ni kar tako tjavdan moje mišljenje. Nje lepota naredi me sanjača. Pogled temnih oči vzburi v meni močan paradoks, temne oči, toplina pogleda. Veš, da, če bereš to, peljal bi te nekam na samo, stran od primitivnega folka, ki mi namesto mojega nasmeha, ki ti pripada, nariše resnobo na obraz. Bil bi s tabo, prepustil bi se ti, cel dan bi biv s teboj. Od sončnega vzhoda, do zahoda. Ako imela bi moč, da ustavila bi čas in zajadrala v širne romantične fantazije. Mi roka moja skoz tvoje lase v fantaziji riše nesmiselne simbole, skoz katere bi pokazal ti ljubezen.

Vrnem se k njej, njeni lepoti, očarljivosti njene prisotnosti. Njene besede, tople, sladke, iz ust prihajajo kot valovi toplega morja.

Romanco eno samo bi ti izkazal, ako na samem bi bila. Komaj fizična vzdržnost mi ostane, psiha po koncu me drži, da bi podaril strastni ti poljub, kar pred vsemi. Sanjavost moja se nadaljuje, končala dolgo se nebo, ljubezen pravtako. Vedi, da moj dan ena sama tema je, tenebris, ti pa moja luč si, lux. Ja, luč si mojega srca.

Odkril rozasti kristal?

2010-03-28T04:21:00.000-07:00

Kot vijuga reka med prostranimi dolinami in soteskami, kot butajo valovi slanega morja, kot vije veter med črnim iglastim gozdom; spreletavajo me občutenja, misli o njej, njeni lepoti, fizični privlačnosti, prisrčnem smehu, okusu njenih ustnic, toplini njenega telesa in vzdihu ob prijetni sramoti. Res, lepote primerljive najdel ne bom, ne v naravi, ne v fantaziji mojega preširnega mišljenja. Nepopisna čustva me spreletavajo kot topli sunki orientalskega vetriča. Ob samem mišljenju o njeni privlačnosti se mi usta razlegajo v en velik smeh, pri tem oči zlezejo skupaj in zaplavam v sanje njenega toplega objema, strastnega poljuba. Naj bo črna noč, naj bo mrzel ta vetrič, naj vije se brutalno vpitje pijanih, Ne boste preglasili nje in mojih misli o njej. Spet vrnem se v sanjavi dan, vprašajoč me bo še kdaj, še kdaj objela, poljubila s toplino tega orientalskega vetriča? Sploh pa, najbolj čudni del. Njen pogled, njena prisotnost, zrak, mešan z njenim prfumom vse to mi stopi še tako oglata čustva, še tako robato mišljenje; v prefine linije in življenje mi postaja ena velika simfonija. Hvala ti. :*

Me Dorai, me Dorai

2010-03-25T03:59:00.001-07:00

Ko te pogleda perfektna linija njenih oči. Ko te oplazi njena roka, ko začutiš trhlico ljubezni v njenem pogledu. Zaveš se rdeče plati življenja, ljubezni. Sanjave misli ti dirjajo kot konjski dir skozi meglen gozd. Kopita udarjajo v ritmu srca, bije, ubija za tisto perfektno linijo. ''Me Dorai, me Dorai'', moja ljubezen ti doni v slehernem predelu telesa. Na drevesih ni zelenega listja nor ni ptičkov na vejah, še sonce skriva svoje prelepe žarke za ščitom oblakov. A ti, ti in jaz si domišljava vse to. V glavi en sam paradoks, ena sama iluzija o prelepem svetu tem. A vendar, stojiš tako kot jaz, tam ob mrzlem zidu obračaš svojo glavo v smer njene hoje, a vendar si ji v realnosti nebi upal reči; ti... Me Dorai?

Pismo staršem

2010-02-28T07:05:00.001-08:00

V petek, 19. 2. 2010, 6. šolsko uro smo se dijaki 2.A razreda odločili za tako imenovani kolektivec. Sam sem iz neke smeri zaslišal besedo kolektivec, se obrnil in že sem vedel za kaj se gre. Seveda, normalno, da sem privolil, kot privoli vsaka žička ob detonaciji bombe, kot vsak zobnik, ki je vezan na drug zobnik v motornem sistemu. V bistvu sem dojel, da je to dvorezen meč; ''prešpricati'' uro biologije, a hkrati bo razred končno spet dokazal, kljub svoji ''nadbedi'', da zna stopiti skupaj in biti enoten. Tehtnica se je v moji glavi pojavila šele čez nekaj časa, ko sem začel razmišljati o tem dogodku. Spraševal sem se, ali je res prav, da smo šli 6. šolsko uro? Ko sem to razmišljal sem sedel v bifeju, srkal sem topel čaj in se pogovarjal s kolegi… Ta čas, se je tehtnica prevešala predvsem na pozitivno stran, na to, da je razred končno storil nekaj enotnega. Čez čas, ko me je začel spreletavati dolgčas, pa sem dojel, da tehtnica pada na drugo stran, kaj mogoče ne bi bilo vseeno dobro če bi bil pri pouku? Saj 6 ur pa res ni tako ogromno… Ampak kar je, pač je. Moje mnenje je, da po eni strani ni res tak halo, da smo šli na enega ''kolektivca'', smo pač mladi in ne razmišljamo takrat, ko bi morali, zato še ni potrebno ''talanje'' opominov. Po drugi strani je pa red pač red, ki se ga moramo držati vsi na šoli. Navsezadnje je bil čaj vseeno dober, ravno tako bi bila po mojem dobra ura biologije. Tokrat je pač zmagal čaj.

Gregor Tomšič, 2.A

V deželo Zdrave hrane

2010-02-08T03:45:00.000-08:00

Zdravo, nekateri že veste, nekateri pa še ne, da se ukvarjam dosti s kuho... Danes sem se odločil, da vam predstavim eno preprosto jed, bučke na maslu. Zakaj to delam? Zato, ker je ta jed precej zdrava in ena prava vitaminska bomba, zato dragi bralec, bralka te pozivam, da tudi sam/a nekaj narediš dobrega za svoje telo... Sledi mi ;)

Sprva nareži čebulo na kolobarje. Nato nareži na podolgovate lističe še eno svežo bučko. Sedaj po želji dodaj vašo najljubšo zelenjavo(samo krompirja ne), jaz imam rad papriko, zato sem jo narezal na manjše podolgovate delčke.

V vok/ponev dodaj malo masla ter ga stopi na srednjem ognju. Najprej dodaj bučke ter jih malo popeci na obeh straneh. Ko so že malo zapečene dodaj vso drugo zelenjavo. Vse skupaj dobro premešaj, dodaj kanček soli ter limonin sok, tu priporočam, da z roko narediš 'cedilo' ter stisneš limono v roki, da pečki ne popadajo v zelenjavo.

Vmes, ko se zelenjava prepeka, vzemi zeleno solato(ali mešano), jo operi, daj v skledico, dodaj malo vode, dodaj še limonin sok(na isti način kot zgoraj napisano) ter malo jabolčnega kisa. Solato dobro premešaj.

Ko zelenjava postane že mehka, ter ob robih malo zapečena boš vedel/a, da je 'stvar' kuhana. Sledi dekoracija, ki ti jo prepuščam sam. Vedi, da ima sama dekoracija velik simbol pri hrani. Mene recimo navdahne z energijo, hrana pa postane še nek večji vir le-te, pa še lepše ti tekne.

Kot prilogo ti priporočam črn polnozrnat kruh. Vlakna so bila vedno zdrava, in en večjih virov graditve, regeneracije našega telesa.

Zdravo življenje je res pot do zadovoljstva in uspeha. VENDAR, te svarim, da nikoli ne pretiravaj v ničemer. Pretiravanje nikoli ni bil ključ do uspeha, vsaka stvar v določeni meri je dobra. Tudi alkohol, ali pa še marsikaj. Podpiram zmirno zdravo življenje, in tudi priporočam ti ga. ;) Uživaj, ciao.

Idej za to pa res nimam 2

2010-02-07T13:10:00.000-08:00

Vrgla se je v puhast mrzel leden sneg, steklenica z njo se je razbila na trdem, čvrstem betonu. Mrmrala je sama vase, v snegu, nihče okoli je ni razumel. Vse okolje se je v trenutku spremenilo v blur ozračje, vse je bilo megleno. Pjčku mater je zavpila, se obrnila. A kaj ko se je ubogi revici zavrtelo, ko je spet hotela vstati, je ko storž padla in se zapičila v sneg. Vrtoglavica in halucinacije so prišle za njo na ta divji party, sedaj se je šele začela tista stvar, z črkami je nemorm poimenovati. Rit je imela mokro, v škornjih sneg. Sedela je na mrzlem snegu obloženim z ledeno podlago. Čik je bil napol zmočen, da ji fajercajh ni bil ravno v pomoč. Parkrat je še močno moško zaklela, da se ne jebat sa njima. Vstala je, a kmalu v enoročnem krču padla na tla, zlomila nos, pa čik. Ni imela idej.

>:3

2010-02-05T09:38:00.000-08:00

Živčnost me daje že tale celi dan. Vse kar sem storil oz. izrekel oz. napisal mi gre na kurac, grdo rečeno, vendar resnično. Še sam sebe ne razumem ko nekaj izjavim in se hočem še isti moment popravit, da slučajno nebi izpadel kot en velik bedak, pa se mi ravno to naredi. Razmišljal sem, da bi se mogoče za kak dan odklopil od vsega tega hitenja, napak, strogosti, pravil, sitnosti, natančnosti, narcizma,... Šel bi v naravo brez vsake stvari, za en cel dan. Odklopil svoj, zdajle močno zjebani, sistem razmišljanja, ter se združil z naravo. Se priklopil nežnemu šumenju smrekovih iglic, delal družbo hladnemu popoldanskemu vetru, legel na vlažno rjavo listje. Vse bi dal za to zdajle. A kaj ko me spet zagrabi refleks v glavi na moje obveznosti, a kaj ko me spet privlači neka druga stvar, a kaj... Na živce si grem, pa vreme je v pizdi. Jebeno južno vreme. Mnja.

Emotionshake moments

2010-02-04T13:25:00.000-08:00

Čudno me daje, prav močno čudno. Glasba me je cca 10min nazaj naredila takega, da sem zdajci primoran pisariti. Na robu čustvenega izliva, na robu tesne ljubezenske izpovedi in pa na robu brutalnega izbruha sem. Čudo, samo čudo mišljenja me obletava, romanca pride in izgine z brutalnimi mislimi. Zapiranje oči in sanjarjenje mi ni daleč stran, ako me preveliko razmišljanje odvrne od tega in me afkorsihorsi dela čedalje bolj zumbi-budnega. Ako probam preusmeriti misli na drugo stvar me zopet glasba, žal mi ni v srčni moči, da bi jo ugasnil, zavrti leta nazaj, dneve nazaj na lepo ali na grdo. Zgodovina se mi riše pred očmi vzporedno z bobnarskim prehodom zdajle. Glej, saj še nevem kaj pišem, ti čarobni 'emotionshake' momenti me zmedejo, navdihnejo, a glej ga šmenta porenta, ko tebe dragi blog ni vedno zraven. Tokrat si me nadvse čudno ujel v tem hyperpsiho stanju. Emotionshake, go on.

Detajli

2010-01-08T12:24:00.000-08:00

Heh, si zadnje čase doskrat govorim kako smo mladi ljudje prevečkrat preobremenjeni sami s seboj. Ne jemljemo življenja z največjo žlico kot bi v resnici morali. Nas dobesedno jebejo pesimistični dnevi zarad nekih malenkosti, ki dejansko v življenju ne pomenijo nič. Sedaj ko smo mladi in bi morali uživati življenje(zmerno), z užitkom; pa se sekiramo za vsako malo pizdarijo. ''Ijoooj mi ni odpisov na sms.'' Gremo se safrovozit. Sicer odraščamo v zrelejše obdobje, zato so naša čustva bolj občutljiva, nezavarovana kot bi morala sicer v meji normale bit. Kaj a res ne mormo enkrat mal pozabt na zunanjo lepoto, na šminke, avtomobile, frizerje, na dobre joške, na obleke? Se moramo vedno obremenjevat in mejit na zunanjo lepoto, se moramo zarad tega res sekirat, si za brezveze zjebat po cele dneve? No, moje mnenje je, mladi moji fantiči in dekline, da dokler smo mladi začnemo ŽIVET, začnemo mislit s svojo glavo, začnemo razmišljat o čem drugem kot pa sam o zunanjem svetu. Perfekcionizem in narcizem zame ni življenje, sploh.

Rozasti kristal

2009-12-13T08:04:00.000-08:00

Prispodoba za dekleta pač, vsaka ima svoj sij, vsak sij na svoj način izraža lepoto, moč, samostojnost,... Rozasti kristali prepredeni z nitkami, ki se stekajo v nekakše vozlje, majhne kepice. Vozli so nekaka uganka, sam moški spol tega ni sposoben razpresti, razvozlati, ni bil in ne bo sposoben. So stvari, tako zavozljane, rečemo jim lepote, telesne lepote, očarljivosti, obrambni mehanizem žensk. Ti vozli nas naredijo klečati pred ženskami, občuduj to lepoto, to popolnost. Ni moj namen sploh povzdvigovanje žensk v neke boginje, stvarnice vsega in še česa. Samo hočem neko sočutno odkrivanje žensk/punc/deklet z moške strani; moški mogoče prevečkrat 'aleksandersko presekamo' te vozle in tako zgrešimo večino lepot pri ženskah. Ljudje smo si skrivnost drug drugemu, to je znano, to drži kot pribito. Ženske predstavljajo posebno neznanko, zato je treba te vozle nekako počasneje z majhnimi koraki ter z občutkom nežnosti odkrivati, razvozljati; le tako pridemo do same prave lepote, do stvarce, ki jim pravimo prava ljubezen, resnica. Površinski sloji niti nas prevečkrat zavedejo, vodijo direktno do užitkov, pozneje do prepada. Tem slojem bom rekel kar videz. Ni vse res kar vidimo, zlasti pri ženskah. Prevečkrat ocenjujemo samo zlato sredico preko videza. Ako vsako po vsako nit z zmernostjo odkrijemo pridemo do tiste prave stvari, katere nobena beseda še ni upala poimenovati. Rozasti kristali, med seboj navzven sijejo enako, vsi z istimi odtenki, mogoče je kater bolj pološčen in seveda tako vzamemo tega(ga priviligiramo), kot že prej razloženo. V srcu kristala, tam v malem delu nepopisne lepote pa se skrivajo raznobarvni odtenki, pri vsakem kristalu sijejo v drugačni luči, lepoti. Četudi se navzven to ne zdi res. Ko pa moški posežemo, ali nekako dosežemo te odtenke lepote, potem stari moj smo pa majkemi na kolenih.

Slovanska ti čast

2009-11-21T07:18:00.001-08:00

Ti bije srce Črtomira,
ti meč stoji pokonci,
čakati prihod Triglava,
slovanska moč,
strast in slava.

Teče ti poganska kri,
gori po gozdovi,
ti Peruna grom daje moč,
al' bistro vodo tja v potoč,
strast ne bojast ti večno bo last.

Bil si boje strašne,
stari moj Slovan,
dneve, noči krvave,
težke dneve prašne,
ti Jage babe gozdove,
posekat htel Kristjan.

Aj Slovan trudno lesti v svoj grob,
tišino ti Moranino,
priskrbet če Svetovid,
to ne skrb ti je,
kdo ti družino varvat' če,
ako Valjhunovi možje,
Svarogovga prava uničit čjo?

Gregor Tomšič

Vukovar, poslednji rez

2009-11-08T02:24:00.000-08:00

Petek, 30. avgust, 1991.

Sanje so bile prokleto težke, najlažje nam je bilo vstati. Jebeš budilke, rajši smo imeli po 150 četniških granat ob 7h zjutraj. Sploh pa me je morila včerajšnja izguba Ranteja, bil je dober prijatelj, poznal sem ga že od otroštva. Tistih krvavo-solzavih čustev nisem bil primoran kazati, jebi ga v vojni smo brate. Danes je bil deževen dan, bil je 5. dan borbe. Že se je slišalo v daljavi pametne Srbe kako trošijo svojo ironično propagando okoli. ''Zapamtite, Vukovar je srpski!''. Čez čas pa: ''Bratje smo, pridite sem, končajmo to klavnico...''

Zjutraj je Zadro zopet inspiriral naša v rdečo-beli šahovnici obarvana srca. Zapomnil si bom njegov stavek, nekako takole ga je izrekel: ''Fantje moji hrabri, če smo dosedaj zdržali že 5 dni, jih bomo pa še petkrat toliko! V boj za narod svoj!'' Majku moju, da so mi hotele solze kot 40 let zaprti zapornik uiti ven iz tega zapora, čustva so bila na višku. Tokrat smo mi trije; jaz, Vrkić, Pilija in Bokač ter še 10 mladih fantov, imena sem pozabil, bili zadolženi za varovanje zahodnega brega Trpinjske ceste. Zadro in ostali možje pa so z antitankovskimi sredstvi odšli na zahodni del. Vzel sem Armenkija, ga poljubil v imenu očetovem, se vstal ter seznanil soborce z današnjo nalogo.

Soočenje z srbskimi paravojaškimi enotami sem kar močno pričakoval, malce težja naloga kot včeraj. Vendar mi je bilo srce napolnjeno z zlim duhom po maščevanju Ranteja, pizde srbske. Armenki mi je prijazno poskakoval na ramenih. Čevlji so nam švigali po razbitinah vukovarskih. Dež nam je močil pot, dež nam je brisal kri iz betona. Dan se mi je zdel žalosten, ob enem pa prežet z sovraštvom. 5. dan borbe, zdelo se mi je kot, da sam bog joče k miru, prosi nas naj prenehamo s tem klanjem. Jebi ga dušo moje, prepozno za odpuščanja, nekdaj mirni smo v sožitju bili, sedaj kot pošasti med versko vojno koljemo se, pravoslavci katolike in obratno.

Prebijanje skozi ves ta razmočen masten beton je bil težak, sproti je še kje prismrdelo od kakega mrtveca, vse se je nagrmadilo; teh ideoloških spak, ki te odvračajo od te borbe. Saj, zakaj kurca smo se sploh borili? E, to je moj pojnt, vse razlomljeno, uničeno, pohabljeno, pa še zmeraj v glavi polni besa in ideoloških nasprotovanj koljemo. Postoj je sledil v neki mesarnici. Piskajoče granate so nam bile podlage, bliskajoči se poki le-teh pa lightshow, vse se je vrtelo. Razdelil sem ukaze, razporedili smo se po vzhodni strani; 2 v drugo nadstropje, 4 z protitankovskim orožjem v zasedo, Bokač, Pilija, jaz in mali, ki se mi je predstavil kot Petar pa smo ždeli v prvem nadstropju bivše knjigarne. Videli smo Zadrovo zasedo na drugem bregu. Čakanje v vojni je najbolj mučno, čakali smo 30min. Nato kar naenkrat cviljenje v daljavi, megli poki ter bliskanja. Z kretnjami sem pokazal štirim mladcem naj se pripravijo; tanki. Na robu obzorja so se dvigale zelene planjave ploščevine obarvane z olivno zeleno. Čakali smo da se karavana cca 40 mož ter dveh oklepnih vozil približa na razdaljo 25 - 20m. Napetost je sorazmerno rastla z vsakim približanim metrom Srbov. Še topovi v daljavi so utihnili. Pali! Je zadonel ukaz iz daljave, dolgi šumi raketnih izstrelkov. Ponovil sem ukaz iz zahodnega dela. Pali! Pucaj! Šumi so se vrstili, še nekaj kratkih pokov in vse je utihnilo, čakali smo, da se dim poleže. Videl se je ogenj, kar je pomenilo, da smo uspešno uničili tank. Kajkmalu se je dim polegel, takrat so se začeli rafali. V eno stran 30 sekund, pa spet 30 v drugo. Zopet so se oglasili topovi. Zamolkli poki, dolgi žvižgi, močan pok ter vibracije, ki so lomile stebre Vukovarja. Močni kriki ranjenih, stokanja, zopet kričanje. Vse to se je dogajalo še v popoldne. Srbi so številčnejše res močni, moralno pa so pri dnu. Taktika jim ne gre, večina jih je pijanih čez noč, podnevi pa imajo močne mačke. Dan nam je prinesel 53 izgub življenj ter 2 ranjena. Srbi so jih izgubili okoli 65 ter en tank. Sekanje opek, sekanje človeških življenj, sekanje starih prijateljskih vezi ter lomljenje zaupanj, pravih odnosov je postajal vsakdanjik, tako na naši, kot na srbski strani.

Gregor Tomšič

Porkamadona

2009-11-04T08:58:00.001-08:00

Da mi po glavi letijo same neumne misli namesto, da bi svoje možgančke centriral na te številke, na te zajebane enačbe in nesmiselne povedi nekih starih profesorjev. Neobstoj diskriminacije kupcev s strani prodajalcev, stopnja informi... Blede se mi. In ta šola, koja je. Mar je normalno da povprečen najstnik na en teden dobi 4 ocene najmanj? Torej, jaz jih toliko dobim v enem dnevu. Jeba če imaš neke stranske dejavnosti, ki ti krepijo duh in zdravje; torej sklepam, da me šola tepe, vse bolj, z čedalje ostrejšimi predmeti, ki letijo vame(ocene). Torej sedim in berem neke nesmisle, neke hipoteze, ki bi jih komot podrl pred tablo, ampak kaj če zato dobim cvek? Sem samo neka mašina, ki vstane ob 5.10, ki se kot odrasla oseba odpravlja na 'šiht', v šolo. Moje telo čuti obratno sorazmerje do šole. Propadam, tak notranje kot zunanje. Sem zumbi, zumbi sem. Datumi kontrolnih nalog pa se jakopičijo. Pa še dejstvo se mi poraja, da je šola samo predpriprava za naš šiht; ker če gledaš srednješolsko znanje, ti v primerjavi z študijskem ne koristi nič.. Ajde te privede do študija, samo vseeno. Vstanem jutri šeenkrat 5:10 torej.

Slovenskih fantov grob

2009-10-04T05:25:00.001-07:00

V sredini skal - vrh gora
polk Cesarjevič si plete slavo.
Triglav naš dom - ti vir solza
za te bori se vstrajno, vdano.

Inf.Rgt.Kronprinz-No.17
2. Feldkomagnie
1916-1917

Komna 09

2009-10-03T01:15:00.001-07:00

Mimi la froid.

2009-09-26T06:07:00.000-07:00

Mraz, reže v kosti pravijo. Moje mnenje se razlikuje. Mraz je zame romanca, če pa se v realnosti to dejstvo obrne ga sam spremenim v romanco. Ali pa; rajši vidim na drugih ljudeh ali v naravi, da mi mraz spremenijo v romanco. Jutro ko se zbudiš, ko se vse živo in neživo svetli v jutranjih žarkih ali pač medli jutranji megli. Mraz ki posrka vase vsako vlago, ki zaklene vsako tekočo vodo v mrzli topi led. Mraz, ki uniči vsak vonj, ki te prilima na samo z naravo; stran od hrupnega sveta. Mraz, ki bledi polt, požene kri v lica in nos. Ta nadnaravna, prelepa čudežna stvar za nekatere tako huda, zame romantična pojava, ki me popelje v pravljični svet nadnaravnih bitij, vil in takih prelepih reči. Mraz me dejansko ironično po eni strani resda zamrzne, zmehča pa moje srce. Ni lepšega trenutka, ko ti čisti mrzel zrak leže lepo po nosni votlini, čisto negibno telo. Ko zadihaš mrzloto. Mraz me nekako vrže v drugi svet, zame je to pravljica, za nekatere samo mrzli trenutek osame. Všeč mi je kako počasi z mrazom utihne vse živo, leže drevje v globok spanec, ležejo snežinke na trda tla, upočasni reka svoj pritok, njene oči pa se še bolj zrcalijo v tej zimski mrzli romanci. Bleda polt priklenjena na mojo ramo, steklene oči pa zrejo v čisto, mrzlo osamo. Naj bo romanca ali ne, mraz je zame realnost, ki jo na žalost samo redki vidimo...

Gregor Tomšič

Ahh

2009-09-18T09:06:00.000-07:00

Ni ljubezen nekaj najlepšega? Ko se srečaš z njenimi očmi, preletiš njen vonj; diši po naravi. Vodene oči te toplo pogledajo... bi postavil spomenik ji na vsakem njenem koraku. Opazoval vsak njen korak. Vsako njeno besedo in dejanje pa spremenil v romanco. Škoda je, da ji samo povedat tega ne vem...

Mami... depresivna sem

2009-09-04T13:43:00.001-07:00

Depresija to ne obstaja sploh. To je sam nek patetični izraz nekih ljudi ki se smilijo sami sebi, to je to kot izraz 'materija'. 'Sem v depresiji'. Kaj pa ljudje ki jim v vojnah mina odtrga nogo alpa še kak ud več; to je zame depresija če že mormo ta izrat uporabit. Neki ljudje, ki sploh še niso izkusili bolečine in trpljenja in pravjo da so v depresiji. Huh slaba.. No nobena najstnica v življenju še ni doživela oz v najstniškem obdobju depresije in je nemore(ne glede kaj o tem pravi wikipedia), ker čas celi rane; vojna jih pa ne. Depresija če že mora, da obstaja, to je nepopisna nesreča oz nepopisno trpljenje in svetovno velika kolosalna agonija človeka, ki trpi od nekega trenutka do konca; smrti in še v poslednjem življenju če le obstaja ne pa enomesečno počutje najstniške frajlice. To je moj point of wiew.

Vukovar, poslednji rez

2009-08-12T04:36:00.000-07:00

Fantič, kako naj ti začnem pripovedovati... To ni nobena pravljica, nobena zgodba, to je realnost kateri se ne more uiti in se ji ne sme. Nikoli jih ne bom pozabil, mojih hrabrih bratov. Nikoli ne bom pozabil teh brazgotin po hrbtu, nikoli.

4. Dan obleganja Vukovarja. Sestali smo se v hiši severno od Trpinjske ceste. Blago Zadro je razlagal sledeče cilje: 'Zavarovati Trpinjsko cesto, zavarovati cesto v Vukovar in omogočiti prevoznost. Pričakovati moramo močne valove tankov JNA. Obrambo nam bodo otežili še lokalni srbi, s katerimi boste obračunavali vas... vi štirje.' Pokazal je name, Vrkić, in na moje tri soborce Pilija, Bokač in Rante. 'Srečno fantje. Vukovar ne bo padel.' Končal je svoj govor in odšli smo iz hiše, kot naročeno se je začelo točno ob 12.45 obstreljevanje na severni del Vukovar, na naš del, jebemti srečo. kakih 45 mož z Zadrom vred je z proti tankovskimi sredstvi odšlo ob Trpinjsko cesto. Pol levo, pol desno. Mi štirje smo stekli po ulici desno mimo požganih srbskih blokov, potem levo po ozki ulici dol in prišli na območje katerega smo morali zavarovati, narediti blokado. Fant kje naj začnem... Naša orožja, naša oprema. Heh, vsakdanje cunje nikakršnih uniform, čelade? Kje pa. No ja, edino Rante je sunil nekemu mrtvemu JNA-jevcu čelado, in gor načečkal z barvami šahovnico, našo prelepo šahovnico. Puške so bile uvožene, oni trije so imeli vsi madžarske le jaz sem imel armenijskega. Kalašnikova. Začelo je piskati, šumeti. Lezi! Je zavpil Bokač. Minometi. Tisti zoprni pok, potem tišina in spet piskanje, potem tresk in pok. Treslo se je. Bili smo v neki srbski hiši, požgani kakopak. Nato se je zaslišalo streljanje. Bile so 4 luknje v zidu. Za vsako smo bili po eden. Prvi je ustrelil Pilija, 40-letni želežničar v prejšnjem življenju. Ja fant... Prejšnje življenje, do te bebaste vojne smo skupaj živeli v miru in sožitju z Srbi. Nikdar ni nihče vprašal kdo je kdo, poročali smo se med seboj. Srbkinje Hrvate, Hrvatice Srbe. A sedaj brate, se koljemo, kot da se nikoli nismo poznali. Brat brata, oče svaka. Krvavo, prekleto krvavo. Vukovar nekoč prelepo mesto, poglej kaj je sedaj. Hirošima, nihče ga ne bo spremenil nazaj v prelepo mesto, niti Tuđman ne nihče. Rafali so sekali opeke. Ko so oni prenehali z 'pucanjem' smo začeli mi, Tako se je kadilo, prah se je dvigoval nič nisi videl, samo streljal si v prazno. 'Pucaaaaj četnice' se je drl Rante in z vso močjo pritiskal na petelina. Ozračje se je segrevalo. Kake pol ure smo bili obstreljevani z granatami in mitraljezi. Dokler se ni vse poleglo. Rante je vstal in se zadrl 'Tako, tako marš četnici' in se prav ogabno rasistično zarežal, zakašljal in pljunil enega mastnega v steno. Šlišalo se je ozko pokanje iza daljave, rafali, rakete, bombe, vse živo, vse kar leti in ubija. Vse kar je glasno. Nikjer ne slišiš več ptiča, vse je samo opeka in beton, pa še to je razlomljeno in razmetano naokoli. Morala nam je že po 4. dnevu padala močno, močno.

Našo živčno molčečnost je prerezal en sam ozki pok. Rante je... padel je. Kri je pošpricala pografitirane stene. Šele zdaj sem opazil CCCC na steni. 'Snajper, pizda' se je zadrl Bokač in vsi smo se potuhnili in objeli tla. Mravljinci so nas preplavili, strah je bil v zraku. Eden manj, pogledal sem proti Ranteju. Kot pohojen mravljinec je ležal negibno na tleh, bledel je. Pogledal sem proti krvavi steni in gledal tisti srbski križ, gledal CCCC in si mislil: Bedaki političarji, jebem vam komunisti, fašisti, katoliki in pravoslavci, srbi, hrvati, vsi isti, vsi z krvavimi rokami, jebemti politiko, jebemti idealiste, četnike, armijce. Vsi po vrsti.

Odplazili smo se po stopnicah dol, se vzravnali pri izhodu brez vrat. En po en smo stekli čez ulico. V drugo hišo. Spet obstreljevanje. En, dva, tri,... Bum. Rafali, mitraljez. Videl sem ga je rekel Bokač. Rekel je, da je v 4 nadstropju levega bloka, 4 okno iz leve proti desni. Vzel sem armenkija, tako sem poimenoval svojega kalašnikova, Šel proti špranji. In ga videl, pogumnega mladega srba, kako pali za svoj narod, za svoje politike, misliš, da ve zakaj je tukaj? Ne. Ah, jebi ga, še vedno je srb. Nameril sem skozi špranjo, trikrat vstrelil. Učinek? Kaj misliš, da je bil učinek? Naše malo zavetje je postala tarča JNA in lokalnih srbov. Zdelo se nam je kot, da postajamo luknjasti sir. Isto kot prej smo čakali, da se vse poleže. A se ni vsaj kaki dve uri smo se drug drugega 'v prazno' streljali, dokler ni tudi njim, kot nam, pošla zaloga metkov. To je bil današnji dan, kot včerajšnji. Vrnili smo se proti bazi. Po svoje smo mislili, da smo srbe zadržali, do neke meje. A dejansko nismo naredili nič, le izgubili enega soborca. Slišalo se je streljanje iz daljave, topniške baterije 10 km stran. Bam-bam, bam. Kot ura natančno, do sekunde. zdelo se mi je, da poslušam orkester, ta orkester in ta vsakdan prej slišana glasba pa postaja himna našega, sedaj s pomočjo JNA prelepo okrašenega, mesta Vukovar.

idej za to pa res nimam

2009-08-11T13:35:00.000-07:00

..Je dejala in se obtem cinično, sarkastično zasmejala, kot prašič ko mu kmet vrže ostanke kosila v kotel. Njene preveč našminkane ustnice so se lepile, skoraj so ji zaprle gobec, samo govor so ji otežile nič več. Dvignila je roko in jo prišvignila na svoje potno čelo, pljosknilo je na vse strani, šprical je pot, kot šprica sveža kri. Absurdno, bizarno a navsezadnje sprejemljivo je šprical njen pot okoli. Alternativa se je zadrla in se zleknila na prašen kavč. Zakadilo je celo sobo, prah namreč. No ja, pozneje je zmotala en joint, zatlačila slušalke v ušesa in začela poslušati glasbo. Njene misli so švigale mimo kot avti na avtocesti, formule, rakete, metki. Ritem glasbe se je stopnjeval, njeno alternativno srce je razbijalo v ritmu alternativnih bobnov na alternativni plati pop benda. Čuj na wikipedii piše da so alternativci si je dejala naglas in ob tem celo nerodno plunila, čik ji je padel na tepih in ga prežgal. O pizd... Potepkala je že tako zaprašen čik. Zmotala še en joint in 'zhalucinirala' to alternativno noč do konca.

se nadaljuje

Jebeni metki

2009-08-08T04:19:00.000-07:00

Hodimo po mestu vse kul in fajn, gledaš stari del, gledaš levo inu desno. Zagledaš starinarno, greš noter. Prideš ven greš do glavnega trga, poslikaš kar imaš za poslikati, se muzaš naokoli. Pride tema, greš naprej nevedoč. Greš na obalo, poslušaš morje. Naenkrat tresk tresk. Začnejo padati, kot metki iz strojnice se usujejo, debele kaplje zalijejo mesto. Kot nor iščeš zavetje, tekaš naokoli, prej nabasane ulice, katerih tišino so rezali ozki kriki dojenčkov, zdaj mrke, z rekami deževnice naplavljene ulice ti zarinejo strah v noge, kot meč v sovražnikov trup, glavo. Mraz stiska ti, kavbojke se limajo, temperatura se spusti, vidiš par herojov ki marširajo čez prazne ulice, skorajda nevedoč da jih 'obstreljuje' dež. Neba ne vidim več, močno lije. Gor si kakopak sploh pogledat več ne upam. Pok-pok dela dež, tovče ob streho. 'Ah' si rečem in skočim v zavetje. Tu pa tam tekajo heroji, ljudje panično gledajo drug drugega, dež pada. Čakam pol ure, mine najhujše obstreljevanje, poka še zmeraj, turisti prestrašeni čakajo pod varno streho, kot v kakem bunkerju aveš. Stečem na ulico, špljoc v tricentimetersko luknjo napolnjeno z vodo. Copat se mi zmoči in noga plava sem ter tja, zadrsam se po gladki površini zglajenih kamnov, tekam sem ter tja kot v labirintu, kje sem? Ozke in temne ulice se vijajo širom mesta, ni izhoda kakopak, zaletim se v zid. Obrnem se inu grem v drugo stran, z mrkim občutkom kot da mi nekdo sledi, ah.. ne verjami v take traparije si rečem in grem naprej naprej v življenju, naprej skozi ulice, ozke in temne, polite z debelimi kapljami. Drsi mi, štirikrat padem, pač se poberem kot v življenju in grem naprej. Tako postane celo tavanje po mestu in plezanje skozi zidove kot neka alegorija življenja. Hah, pa je samo eno gnilo mesto... Parkrat pogledam v oboke starih dalmatinskih hiš, zlomljeni so, kot sem zlomljen jaz od mraza.. Vrine me v zgodovino ta stara hiša, debele kaplje niso več dež ampak stare odplake ki jih stara ženica nevedoč zliva name 3 metre nad mano.. Odmaknem se, pogledam gor, nebo je prazno inu temno, kaplja mi zalije oko, pogledam dol inu skoraj me zbije stara kočija, zopet padem in se poberem. Stečem naprej in spet mi zdrsava pod nogami, kaplje zopet ratajo težke, težje, kot svež beton, težje se prebijam naprej, verjetno samo zaradi pof*kane mokre majice, mokrih hlač, moker sem, jeba. Spet se počutim kot nek.. kot navigator ki se stežkoma prebija skozi azteški pragozd. Mnja jaguar teče mimo mene, v resnici pa čivava, ki je v lasti nekoga pač že. Oči me že pečejo od tega sranja, možgani delajo s polno paro in domnevajo da sem se izgubil, nekajsto kilometrov od doma sem se izgubil v nekem, velikem mestu. Krasno... Zopet podvojim svoj ritem korakov in ritem srca se sorazmirno pospeši. Očitno je premirje, nebo ne strelja več svojih metkov obloženih z svilnato vdeno površinico. Vseeno mi je in ne čutim več tiste razlike v ozračju. Ulice zopet preplavijo Poljaki, Nemci, Francozi in mali dojenčki, kričeči in nadležni, njihov jok mi reže bobenček, počasi in nadležno. Zagledam stari vhod v srednjeveško mesto, parkrat se še spotaknem vmes, med tekom, navdušen sem kajti našel sem izhod, jebeni izhod iz mesta. Čuden večer, čuden občutek si pravim in srečno odkorakam po cesti do avta... Nebesna sila pa me zopet začne obstreljevati z svojimi metki, jebeni metki.

2009-08-06T13:14:00.000-07:00

2009-08-06T13:00:00.000-07:00

Michael Jackson

2009-06-29T07:35:00.000-07:00

* 29. avgust 1958; Gary, Indiana
† 25. junij 2009; LA

rest in peace, king of pop

Piece of Art

2009-06-20T05:41:00.000-07:00

Vzel sem platno, čopič, ter barve in začel ustvarjati, ven pa je prišlo to, kar pač je.

Tilen Artač imitator

2009-05-22T06:49:00.000-07:00

Danes se mi je bilo v čast prek mmc-ja pogovarjati z enim najboljših slovenskih imitatorjev - Tilnom Artačem. Najprej sem ob 9.30 poslušal Radio Ga Ga, kot vsak petek(tokrat v živo, zaradi bolezni, ponavadi poslušam posnetke). Potem sem malo pred 12. uro vtipkal prvo vprašanje Tilnu... odvil se je obsežen pogovor med nami(ljubitelji radia ga ga) ter Tilnom:

Tilen... Radio Ga Ga spremljam vsak petek, tudi posnetke tukaj na mmc gledam pogosto. Kje si se naučil tako dobro imitirati recimo Rupla ali pa Šrota in kdo te je navdušil?

Tilen Artač:
Navdušil sem se sam. Že od mladih nog sem oboževalec oddaje radio Ga Ga. Je pa tudi res da sem takrat svet bistveno bolje dojemal kot danes.

Si kdaj že naročil pico po telefonu kot Rupel in zato dobil ful večjo pico?

Tilen Artač:
Nikoli.Kot Rupel bi kvečjemu naročil biftek s tartufi

Ko boš končal s študijem v Gradcu, se imaš namen vrniti v Slovenijo, ali te bolj vleče tujina?

Tilen Artač:
Violončelo in klasična glasba sta moj poklic. Čez 10 let se vidim na večih koncih. Tujina me je vedno zanimala. Slovenija je za življenje po mojem mnenju do neke mere ugodna, vendar pa je premalo različne publike. Me zanima kaj je onkraj meja.

Si kdaj zaigral podoknico dekletu, ki ti je bila všeč? Če si, kakšna je bila njena reakcija?

Tilen Artač:
Podoknice ne, sem pa ji zaigral v intimni atmosferi :) Reakcija???HoHOHOHO

Ker me zelo zanima delo na radiu bi te vprašal, kako si prišel do takega dela?

Tilen Artač:
Bilo mi je namenjeno.. Spoznal sem se s Sašotom naključno. Z Godlerjem sva šla na 5 minut slave. TLP; Tam smo se spoznali.

Kaj pa Elka(Storjan)? Tudi njo oponasas ti? Ob tem se pa vedno na glas smejim.

Tilen Artač:
O Ja pri njej uživam do fundamenta.

Imate kaj težav kar se tiče s strani tožb?

Tilen Artač:
Nikoli

Kaj raje počneš igraš ali poslušaš glasbo? Kaj rad poslušaš?

Tilen Artač:
Kaj raje ješ ali piješ?(smeh)
Rad polušam klasiko, rok, komercijalo obožujem(smeh)

Naj zaključim s tem, da je Tilen res pravi talent, na področju glasbe in na področju imitiranja. kot je sam rekel

Bilo mi je namenjeno

Zlata klapa v naših rokah

2009-04-02T13:34:00.000-07:00

Tako je. Naš lanski trud in snemanje itd. je bilo letos poplačano z zlato klapo!!

ZLATA KLAPA
Nekaj je v zraku, avtor Gregor Tomšič
Presenetljivo dovršen filmski izdelek, ki le mestoma razkrije režiserjevo mladost, se odlikuje z izjemnim poznavanjem filmskega jezika, dodelano zgodbo in tehnično odličnostjo. Poetično vsebino režiser nadgradi s poetičnim filmskim izrazom, kar je znak njegove zrelosti in nadarjenosti.

http://24ur.com/ekskluziv/film/video-nagrade-za-mlade-filmske-ustvarjalce.html

PiranPiranPirhan

2009-03-28T04:32:00.000-07:00

1. slika je cvetkin načrt pirana

Mindf*ck na mojmu blogu?

2009-03-26T11:35:00.001-07:00

Elvis Jackson - Against the Gravity 09

2009-03-23T08:39:00.000-07:00

Elvisi so izdali novo plato! Kar pohvalno kar se tiče nove plate. Mogoče je letos malo več hardcorovskega in math-rockovskega pridiha pri nekaterih skladbah(doublebass dodan pri bobnih, ritem kitare melodičen..), a ska-pank in dub osnova ostaja ista. Ritmi elvisov vas popeljejo iz še tako mračnega dneva v užitek. Plata me je navdušila, Elvisi so Elvisi in za slovensko sceno so to nedvomno, vsaj zame, no. 1.

Kok se mamo fajn <3

2009-03-21T09:27:00.001-07:00

s m o k e

t h a t w a t e r

p i p e

Planica 09

2009-03-21T05:29:00.000-07:00

Kot vsak že ve je Planica vsako leto pravi slovenski športni praznik, spektakel. Tudi letos so se organizatorji zelo dobro potrudili za izgled naše planiške velikanke.. Le da je letos bolj ko ne v teh dveh dneh vreme povzročilo veliko preglavic predvsem žiriji, katera je povzročala težave vsem privržencem dolgih poletov preko 220m(upam, da jih več vidimo vsaj jutri). Ampak žirija je opravila svoje delo dobro, saj je dobro poskrbela za varnost, kajti danes po 12.30 se v Planici ni več dalo skakati zaradi vrtinčenja vetra, takopak so morali razveljaviti vse rezultate 2. serije. Po drugi seriji so zasluženo zmagali Norvežani, Slovenci pa smo za razliko od prejšnjih ekipnih tekmovanj zasedli 'odlično' 5. mesto. Kako bo z skakanjem v Planici jutri ne vem. Vem pa, da so poleti v Planici vredni ogleda, pa četudi brez dobrih slovenskih uvrstitev. Dejmo Robi, dejmo!

Naj uživam dokler sem še mlad al' ne?

2009-03-20T13:31:00.000-07:00

Je prav to, da mi mladi uživamo življenje, si prvoščmo zabavo en pirček dva, en dim al dva.. Ali pa bi mogli mi mladi to početi na stara leta z vampi katere bi dregnili ob šanku in si hkrati z levo roko obrisovali peno piva z naše nepobrite brade z desno pa bi lovil ravnotežje na stolčku? Bi se morali sedaj učit, presedet ure za bukvami?

Naj to vprašanje ostane odprto za vse.. odgovor in svojo odločitev izberte sami jest sem za zabavo pred in po :)

Profesorca geografije II

2009-03-20T09:36:00.000-07:00

''Mar je cvetka pijana?''
Sem se danes spraševal med uro geografije. Njene krvavo rdeče oči, zajedljivi cvetkini smehi in zapletene besede so v meni prebudile dvom o njeni treznosti. Govorice, da je pila so bile le bencin na suha drva. Vžigalnik pa je bil njen odgovor na moje vprašanje: ''Profesorca, a to maste nov način spraševanja?'', vprašal sem jo precej glasno in razločno. a njen odgovor je bil: ''to snov prvič jemljemo..'' nato je spet sledil njen smeh. Vprašati jo ali je trezna, ali ne si nisem upal. Kdove mogoče je naša cvetka le čudna oseba z čudnimi navadami in čudnim smehom ali pa alkoholičarka..

Govorilne ure

2009-03-17T13:08:00.000-07:00

To je sodni dan za večino od nas ane? Mnja danes je bilo kar pestro... Zaradi 2 šusov pri matematiki sem biv danes kar na trnih do cca 15.45, ko me mati kliče iz mesta(medtem se pelje): no zdle grem na govorilne, mi maš še kej za povedat? Jst: mja.. lej pr matematki ne.. mam cvek, ona: se začne že malce jezit.. jst: pa šeenga mam, ona: kje?, pr matematki pravim jst. Tak se ji pač moja dva šuta pri matematki ne dopadesta in se začne pošteno jezit name... se jezi.. nakar naenkrat utihne in reče: mam polcaje, ter prekine. Kot kaže so jo ustavili policaji v avtu zaradi uporabe mobilnega telefona. Thank you god(sem si mislil).

Profesorca geografije

2009-01-17T02:14:00.000-08:00

Pri uri geografije je profesorica Cvetka odkrila, da nam manjka karta sveta. Pogleda na tablo, pogleda name me gleda deset sekund nato pa mi potiho reče, da naj grem po karto. Odvrnil sem ji, da naj gre sosed David-mojster za te stvari.. Pa je rekla profesorca: 'ne kar ti pojdi.. ekhem kako ti je pa ime drgač?' Odvrnil sem ji, da Gregor. Ooo se je nasmejala, ter odvrnila, da je tako ime tudi njenemu možu. Pogledal sem jo(O.o), ona pa je smeje rekla, no le pojdi dragec. Žal mi je, da ji nisem odvrnil, da draga.. Obljubim vam, da naslednjič bom. Seveda je bila potem vsa zadovoljna ko sem ji prinesel karto, tako kot vsako uro geografije.

Lp, dragec Gregor